Počitnice na gradu s tragičnim koncem

3.del

Bil je večer, ko sem hotela na stranišče. Spet se je slišalo njuno kreganje. Moj mož je spal. Vem da tega kar bom ravnokar storila, ne bi smela, a me je radovednost premagala. Stopila sem k vratom in prisluškovala njunemu prepiru.

»NE! NE DOVOLIM TI TEGA!« slišim vpiti Lejlo.

»Prosim...Lahko bi živela z nama...V samostanu ji je verjetno grozno...« modeljuje Ostrovrhar

Opotekla sem se. Vem o kom sta govorila, nisem pričakovala tega...Vedela sem da se vrti okoli Roze, ampak tako...huh. Če sem prav razumela želi on njegovo bivšo pripeljati sem, na grad, da bi živela z njima. Ampak zakaj?? Zavedla sem se da še vedno stojim pri vratih, zato sem se po prstkih odtihotapila nazaj v sobo ter legla v posteljo in zaspala.

Zbudim se ter se spomnim vsega od včerajšnjega dne. Pogledam poleg sebe in zagledam svojega moža še vedno v postelji spati, zato ga zbudim. Povem mu, kar sem slišala včeraj, in se zmeniva, da bova danes šla do njega in ga izprašala zakaj želi to. Vem, vem, to ni najina stvar, toda tudi midva »živiva« tu, oz. sva gosta v tem gradu in njuni prepiri naju motijo. Sem sva prišla, da bi se mela lepo in uživala, ne pa da poslušava to njeno kreganje. Odločila sva se, da če se njuno kreganje ne konča, odideva.

Popoldne ju poiščeva in povabiva na klopco, kjer bi se pogovorili. Lejla gleda nekam sumničavo.

»No, kaj je?« nestrpno vpraša Lejla »vama kaj ne ugaja? Je kaj narobe?

Besedo prevzamem jaz: »Da, nekaj je res narobe. Moti naju, da se že dolgo kregata. Sme sva prišla uživati, in da bi se imela lepo, ne pa poslušati vajinega kreganja. Zdaj pa želiva, da se pobotata ter v miru pogovorita, čene odideva!«

»oh, draga moja...« osladno začne Lejla

»Ne! Odločita se sama!« zakličem ter odvihram, moj mož pa za menoj. Zmedeno naju pogledata, ter se namrščita. Vem, da se pripravlja nekaj velikega, napetost prav čutim v zraku.

Čez prb. 2uri se spet dobimo, da slišimo kaj sta se zmenila. Lejla ima solzne oči, Ostrovrah pa »tisti« pogled. Oba sta tiho, zato prva spregovorim: »No, sta se odločila?«

»Pogovorila sva se in...midva...midva...«začne jecljati Lejla

Ostrovrhar jo z močnejšim glasom prekine: »Midva se bova razšla. Roza pride živeti sem v grad, vidva lahko ostaneta še par dni, če želita, Lejla pa se bo odselila.« in srep pogled zapiči vame kot, da bi bila jaz kriva za to.

Z možem se spogledava, očitno sva istih misli in prikimam mu. Tokrat bo on dobil besedo.

»Ne bova ostala tu. Odšla bova jutri, danes bova pakirala, jutri odideva. Najinih počitnic je konec.« reče in odideva. Pozno v večer pakirava in pripravljava na odhod, kasneje pa se zmučena prekucneva v posteljo.

Naslednji dan greva na zajtrk. Tam je tudi Lejla, vsa sključena.

»Draga moja, pojej kaj...« ji rečem

»Ne morem. Ne veš kako boli. En morem verjeti kaj je storil.« v joku reče.

Pustim jo pri miru. Ko pojeva, vidiva da naju zunaj že čaka kočija. Kovčke ter preostalo prtljago s pomočjo Ostrovrharja naloživa gor, nato se objamemo ter poslovimo.

KONEC