V Sedmih Nebesih

13. Poglavje

Ko sem mu povedala vso zgodbo kako sem spoznala Klemna in kako je bil ljubosumen na Lana in Julijo. Nato sem se spomnila na Lanov telefon. Pogledala sem proti torbici in vstala, da bi jo vzela. "In še nekaj... Ko sem odšla pogledat za Lanom sem našla njegov telefon na tleh." vzela sem ga iz torbice in mu ga podala. "Hvala. Poslal ga bom v laboratorij, da ga pregledajo." usedla sem se nazaj na stol in spila požirek že napol ohlajene kave. "Si prepričana, da boš vredu? " me je na kratko pogledal oči . Rahlo sem mu pokimala in pogledala nazaj v kavo.

Čez približno 3 ure sem se vrnila nazaj domov. Klemna so ta čas, ko sem bila na policijski postaji aretirali. Nekaj časa sem čutila olajšanje, nato pa sem začela razmišljati, kaj se bo zgodilo če ga izpustijo ali če pobegne. Moje olajšanje se je spremenilo v strah in sedaj nisem imela nikogar, da bi se mu izpovedala. Mami se je vrnila iz službe kakšno uro za mano. Ležala sem na postelji in poslušala glasbo, Aaron pa je ležal z njegovo majhno, belo, kosmato glavo na moji nogi. Nato pa sem kar na enkrat začutila pol sekunde dolgo vibracijo, ki jo je povzročilo zapiranje vrat moje sobe. Nisem odprla oči. Aaron se je vstal in odkorakal stran. Začutila sem mrzlo roko na svoji, kakor da bi se me dotaknil zombi ali nekaj podobnega. Odprla sem oči. Pred mano je stala mami. Snela sem si slušalke. "Kaj je?" presenečeno me je pogledala " Nič samo hotela sem vprašati, kako je bilo." "Bilo je dobro." Obrnila sem se stran, vendar sem čutila da še zmeraj gleda vame. "Veš, Mija. Če nebi spoznala tega fanta Klemna oziroma kakorkoli mu je že ime, se to nikoli nebi zgodilo." začela je zlagati razmetano perilo na mojem pisarniškem stolu. V sebi sem čutila vulkan besa, vendar nisem rekla nič. Začutila sem solzo kako mi teče po licu navzdol. "Si mislila, da nevem, kajne?" rahlo se je zasmejala. "In da je bil tukaj tudi vem." takrat je v meni eksplodiralo, kot da bi odvrgel jedrsko bombo. "Pa kaj, če je bil tukaj! Vem, da sem kriva, se zavedam in ne rabiš mi še ti tega poudarjat!" obraz sem imela že čisto moker od solz. "Dobro veš, da nihče ne sme v stanovanje brez mojega dovoljenja." bila je jezna, vendar je bil njen glas umirjen. "Stara sem 16 let! Lahko delam, kar hočem in lahko se družim s komer hočem!" Čutila sem sovraštvo, ki ga še nikoli do sedaj nisem. Vzela sem blazino in jo začela gristi, da nisem začela še bolj vpiti. "Draga moja hčerka. Ti se ne boš tako pogovarjala z mano. Čisto ista si kot tvoj oče!" takrat pa sem pograbila svoj telefon, ki je ležal zraven moje noge na postelji. "Res je, ista sem kot on. Saj sem njegova hčerka!" hitro sem vstala iz postelje in iz vrat snela mojo Chanel-ino torbico, ki sem jo dobila že pred nekaj časa za birmo. Začela sem teči proti vhodnim vratom. Ugotovila sem, da se mami nekaj časa sploh ni premaknila. Ko sem se obula sem jo z kančkom oči zagledala kakšnih 30 metrov od mene. "Kam pa misliš, da greš?!" se je slišal močan, zelo glasen glas. Nisem se obrnila. Za sabo sem zaloputnila vrata in tekla po hodniku navzdol.Hvala bogu je Avtobusna postaja samo 50 metrov stran od našega bloka.

Čez slabe pol ure sem se znašla pred veliko svetlo modro hišo...