Skozi okno sem gledala. Saj se vse žalostne zgodbe tako začnejo, a ne? Gledala sem skozi okno in ... no, ne vem kaj je bilo zunaj, samo mislila sem —opazila ne bi niti krave, ki lebdi tik pred mojim nosom. Realni svet ... kaj sem že pravila? Ah, ne vem ... nekaj v zvezi s kravami? Kaj pa bom danes sploh pripravila za kosilo? Ah ne, zdaj se spomnim! Začetek moje avtobiografije ... saj je ne bom nikoli napisala in če bi jo, nihče je ne bi prebral. Zakaj bi jo sploh? Nič zanimivega se ne dogaja ... Oh, glej, en ptiček! Kako lepo bi bilo biti ena ptica ... zleteti stran ...
"Hej!" Kaj? Kdo me kliče? "Že nekaj minut te kličem, si tu ali na Marsu?". Točno. Nisem. Žal.
"Ja, umiri se že. Sedaj pridem! Kaj pripravim?"
"Kar hočeš, me ne briga." Kaj me potem stalno kliče, naj si poje marjetice pred hišo, če ga že ne briga. A ne bi bilo zabavno, da bi bile marjetice različnih barv ... če bi vsak cvetni list bil drugačne barve ... svet bi imel vsaj nekaj lepega. Kaj sem že delala? Ja, kosilo. Voda, lonec, testenine ... saj ni kaj dosti drugega. Morda tuna? Ali pa samo olje ...
Zdaj, ko pomislim, zakaj sploh to delam? Za njega? Zame? Zakaj ... Za stabilnost? Za nestabilno stabilnost? Za predvidljiv vsakdan? Verjetno ... Preveč stara sem, da bi sedaj spreminjala stvari ... ali...? Ne, pripravimo pašto. Voda, testenine ... sol! Morje ... galebi ... Ne, zdrami se. Nič se ne bo spremenilo, to dobro veš.
Pašto prinesem k mizi, skupaj s krožnikoma in priborom. "Pridi, je pripravljeno!"
Mož pred mano se usede za mizo in začne veselo jesti. "Ali me ljubiš?" Začudeno pogleda vame. Seveda je začuden, tega ne izustim že veliko časa. "Seveda te, angel. Kaj je s tem?" Ne odgovorim mu. Laže se. Vem, da se. Ljubi samo sprejemljiv del mene. Vem, sovraži drugega. Ljubi en del in prezira drugega. Kateri bo prevladal in kdaj? Kaj naj se hecam, vprašanje je samo čas ... vem ... sovraži, da stalno mislim, sovraži da nisem nikoli tu, ne zares ... kaj pa lahko ... ne sprejme tega. Po drugi strani, mene ne briga toliko, da bi sploh pomislila nanj. Ne več. Kako čas teče ... Ko sem bila mlada ... Koliko časa od tega? Ne vem, sedaj se mi ne da misliti ... pa saj ne delam drugega, kakor misliti! Nehaj, boli me glava! Ustavi se, nočem misliti!
"Vse v redu, draga?" Kakor da bi ga brigalo ... "Ja, ne skrbi. Samo utrujena sem." On prikima in nadaljuje jesti. Seveda. Saj me ne pozna že dovolj časa da bi vedel, da nisem v redu. Kričim! On pa me ne sliši ... namenoma ne. Saj vem, rešiti hoče samo rešljiv del mene, če sploh. Pravi, da me ljubi. Pa kako bi me lahko ljubil, ko me sploh ne pozna. Vidi in sliši samo en del mene ... drugega ne ... sploh me noče poslušati ... oh, kaj bo z mano. Nehaj že! Nočem misliti, nehaj! Oh, sedaj me boli glava in sem zares utrujena ... zakaj moram misliti toliko ... A ga jaz ljubim? Morda nekoč sem ga ... sedaj? Kaj naj se hecam, vem, da ga ne. On ne sprejema del mene, jaz ne sprejmem dela njega, ki ne sprejema dela mene. To zveni še preveč komplicirano ... a ni mogla biti ljubezen enostavna? Očitno ne ... Kaj sem že delala? Ja ... hrana ... samo vzemi vilice v roke, pa začni jesti. Bo že šlo. Ne misliti in jej. Saj ne mislim! Ja, mislim ... joj, me boli glava ...
