V Sedmih Nebesih

23. Poglavje

Nekaj časa sem še gledala, kako je Klemen padel po tleh, nato pa sem počenila in preverila njegov utrip. Ni ga bilo. Bil je 100% mrtev. Globoko sem se oddahnila, se naslonila nazaj in ga nekaj sekund gledala. Potem pa sem se spet nagnila naprej in mu iz vrata potegnila nož, ker ga bom morda še potrebovala. Vstala sem in se napotila proti vratom. Previdno sem pogledala, če je mogoče še kakšen stražar v bližini. Na srečo ga ni bilo. Takoj, ko sem stopila ven je bil pred mano dolg hodnik. Na moji desni strani so bila zaprta vrata. Obrnila sem se in zaprla vrata od sobe v kateri je ležalo Klemnovo truplo. Zaklenila sem jih in in iz ključavnice vzela obroček z petimi ključi.

Takoj sem se obrnila proti vratom na moji desni. Previdno sem dala v ključavnico takoj naslednji ključ za tistim, ki je bil od vrat sobe v kateri sem bila jaz. Odklenila sem jih, vendar jih nisem takoj odprla. V glavi so se mi prepletale misli, kaj vse je lahko za temi vrati. In od vseh sem najbolj upala, da je Lan ali Julija. Počasi sem odprla vrata. V sobi je bilo zelo malo svetlobe. Prvo sem mislila, da je soba prazna. "Kaj spet hočeš?!" se je slišal močan ženski glas, ki je prihajal iz druge strani vrat v sobi. Stopila sem korak naprej in se obrnila proti steni, na drugi strani vrat. Stari v sobi so bile postavljene čisto drugače, kot v tisti, ki sem bila jaz. Na majhni leseni postelji je ležala ženska mojih let z svetlimi kodri. Bila je Julija. "Julija?" previdno sem se ji približala. "Mija? Kako si prišla sem not?" hitro je vstala iz postelje in me objela. Moje oči so zajele solze. "Ti bom pojasnila, ko najdemo še Lana in se rešimo od tod." še bolj me je objela. "Imaš mogoče kaj ostrega za obrambo?" sem jo za trenutek spravila od sebe. "Imam samo majhno nabrušeno palčko." stopila je do postelje in pobrala palčko na tleh. "Vredu bo."

Skupaj smo previdno stopile do vrat. Julija je stala za mano. Prepričala sem se, da spet ni koga tukaj. Stopile smo do vrat, ki so bile nasproti Julijini sobi. Izbrala sem naslednji ključ, vendar ni bil pravi. In nato ključ zraven tega tudi ne. Čisto zadnji ključ je bil pravi. Vrata so se odklenila. Počasi sem jih odprla. Soba je bila prazna. V sobi je bil samo lesen okvir postelje. Soba je bila temna.

Stopila sem noter, da bi se prepričala, da v sobi res ni nikogar. "Pazi." obrnila sem se in Julija je stala na hodniku. Za trenutek sem mislila, da kdo prihaja. Julija je imela na obrazu rahel na smeh, ko so se v sobi prižgale luči. Vendar je njen nasmeh tudi izginil, ko je bolj pogledala v sobo. Izgeldala je kot da bo zdaj- zdaj bruhala in padla v nezavest.

Nisem si upala pogledati nazaj v sobo, čeprav sem stala sredi nje. "Julija? Si vredu?" pogoltnila je slino in se premaknila korak nazaj. "Raje nebom gledala v sobo." obrnila se je s hrbtom proti meni. Previdno in v strahu sem se obrnila nazaj proti stenam. Moje srce je zastalo ob pogledu na sobo...