Fantje in najboljše prijateljice

Zavrnjena

Michael se je vrnil domov zelo pozno. Vmes se ustavil še pri eni hiši. Zavil je na dovoz, ustavil pred vhodom ter trikrat pomežiknil z lučmi. Nato je ugasnil motor in stopil ven. Nekaj trenutkov zatem se je dekle prikazalo na oknu. Oči so ji žarele od strahu. Zaveso je zagrnila ravno tedaj, ko so se odprla vhodna vrata. Možakar, ki je stopil ven je bil videti zelo jezen. »Kaj ti spet počneš tu?! Ti nisem že zadnjič lepo povedal: izgini!«
Za njim je iz hiše planilo tudi dekle. »Ati, pusti ga!« je zavpila in stopila pred Michaela. Njen oče je bil zdaj že res razkačen. »Zaradi njega si pustila tistega prijetnega mladeniča, kajne?« Stresla je z glavo in že hotela ugovarjati, a ji je Michael preprečil nadaljne besede. »Gospod, zadnjič sem tukaj. Po tem me ne boste videli nikoli več. Prisežem,« je dejal. Moškega je s temi besedami nekoliko omehčal, saj je dlan, ki jo je stiskal v pest sprostil in izdihnil. »Dobro. Naj ti bo. A pogovorila se bosta notri, da bova z ženo zraven.« Hčerka ga je milo pogledala. »Oči, prosim, sva lahko vsaj za hip sama?« Malo je okleval, a nato le dejal: »Minuto vama dam. Potem se mi naslikajta v dnevni sobi!« Obrnil se je in odšel nazaj v hišo. Dekle se je vrglo Michaelu okrog vratu. Nestrpno jo je odrinil.
»Poglej, Janet...«
»Janet? Kam pa sta šle miška in mačkica, kot si me imel navado klicati?«
»Prav imaš... Imel navado. Janet, nimava veliko časa. Do zdaj si verjetno že doumela in si dovolj odrasla, da razumeš tole med nama.« Nasmehnila se je. »Seveda, mucek, zaljubljena sem vate. Saj to veš.« Michael je zmajal z glavo. »Ne. Sama veš, da to ne bo šlo. Prišel sem le toliko, da ti povem, da je najine avanture konec. Ne moreva več biti ljubimca.« Janetin obraz se je pomračil. »Ljubimca?! To sem ti bila ves ta čas? Ljubica?!? Ljubim te, Michael, ti pa mi takole vračaš?!« Z roko si je šel skozi lase. »Punco sem imel.«
»Vem! Ampak lahko bi jo pustil. Čakala bi te!« je zahlipala, on pa je vnovič zmajal z glavo. »Zdaj pa sem zaročen.« Janet je skoraj odpadla čeljust. »Slej ko prej bi se to zgodilo,« je dejal, medtem ko se je ritensko umikal proti avtu. »Tvoj oče je imel prav. To med nama se nikoli ne bi smelo zgoditi. Adijo.«
»Michael... Michael, ne odhajaj.«
Motor je zabrnel. Stopil je na plin in za vozilom se je pokadilo. Solze so se ji ulile po licu, ko je gledala za njim. Malo je počakala, da se je zbrala in umirila, nato pa se vrnila v hišo. Takoj, ko je zaprla vrata za sabo, je bil ob njej oče. Objel jo je. »Kaj je bilo?« Janet je znova zaihtela. Hotela je pojasniti, a iz sebe ni mogla spraviti niti besedice. Odvedel jo je v dnevno sobo in jo posadil na kavč, pri tem pa spodil ostale 4 sinove v svoje sobe.
»Zdaj mi pa povej... Te je pustil?« Prikimala je, hvaležna, da je izrekel besede namesto nje. »Povedal mi je že takoj na začetku, da ne želi nič resnega. Oba bi se le pozabavala brez obveznosti. Brez resnega razmerja.« Austin, Janetin oče, je zavzdihnil. »Torej si vedela, a si vseeno upala...«
»...da jo bo pustil in bo z mano. Tako pa je zaročen z drugo. Si lahko misliš? Michael zaročen! Verjetno se z njo ne more primerjati nobeno bitje na zemlji, če je uspela omrežiti njega.«
»Vedeti moraš, da si lepo dekle, Janet. Ta fant ti pač ni bil usojen,« jo je tolažil. »Zakaj pa si pustila tistega Alexa?« Zmajala je z glavo. »Mogoče sem mislila, da me bo Michael bolj resno jemal po tistem potovanju v Miami.« Malo je pomišljala, nakar se ji je porodila ideja in skoraj jo je poneslo s kavča. »Prav imaš! Model sem! Zoperstavila se ji bom in si nazaj priborila fanta, ki mi pripada!« je odločeno sklenila. Solze so usahnile. Ni bilo videti, da bi tudi Austin bil tako navdušen nad idejo, kot je bila ona sama. Poskusil jo je prepričati, da bi bilo vendarle bolje stvari zaenkrat pustiti tako kot so, a Janet se ni dala. Očitno je bilo, da je podedovala očetovo trmo. Zaželela mu je lahko noč in oddrvela v svojo sobo kovat maščevanje.