Priča umoru

Poglavje 5

Pospremili so naju do voda na policijsko postajo. Najini poti sta se ločili, ker je ona morala z plesno skupino, jaz pa sem morala spakirat. Poslovila sem se od nje in od Nike, ki me je z skupino čakala pred policijo. Potem me je nek policist zapeljal do doma. Zelo se je vleklo. Poizkušala sem izvleči iz njega, kam me bodo premestili, a mi ni hotel-ali ni vedel-povedati. Po dolgem pregovarjanju sem odnehala. Ravno preden sva prispela, mi je naročil ,,spakiraj za dolgo čas, saj ne vemo, koliko časa boš tam. Bodi pripravljeo juti točno ob 8.00 pred blokom. Nekdo od naših te bo prišel iskati,, Imel je močen naglas. Malo sem mu morala pomagati, kje živim. Ko sem prišla domov, so vsi že vedeli, kaj se je zgodilo, a žal tudi oni niso vedeli, kam me bodo odpeljali. Mama mi je pomagala pakirati in imeli sva kar nekaj težav, ker nisva imeli pojma, kam grem. Spakirali sva za vsa podnebja. Spat seveda spet nisem mogla zaradi pričakovanja. Kam me bodo odpeljali? Kako bo tam? Kaj bo zmano? Me bo morilec našel? Ta vprašanja so me morila cel večer in še pol noči. Ko sem končno zaspala, me je mučila mora o dogodku tega dneva...Prikazale so se mi podobe...groza pač. Zbudila me je nadležna budilka ..piii piii piii piii.. ta neprespana naoč se je na meni zelo poznala. Odcingala sem sem se v kuhinjo, kjer me je že čakal zajtrk, ki mi ga je pripralila mama. Ni mi ravno teknilo, a sem vseeno nekaj spravila vase. Bilo je nekaj minut do osmih. oblekla sem se in pospremili so me na dvorišče. Z bratom sem se poslovila že prej, na dvorišu pa sem se še od očeta in mame. Pripeljal se je črn avto in zavil na parkirišče k nam. Ustavil se je, še enkrat sem objela starša, ju poljubila na lice in se usedla v avto. Pomahala sem jima in že sva se odpeljala z moškim v avtu. Ko našega bloka ni bilo na spregled, se je oglasil ,,živjo, sem Maks ---(povedal je tudi nek priimek) odpeljal te bom do letališča, ki te bo odpeljalo v Ameriko. Tam te bo počakal g. Marcus, ki te bo odpeljal k njegovi družini,, čakaj, je rekel, da grem v AMERIKO?! To je pa daleč... ,,Zakaj tako daleč?,, sem ga vprašala ,,Bila si priča umoru, ki ga je zagrešil serijski morilec. Na vesti ima že kar nekaj umorov, a mu jih ne moremo dokazati, ker je priče umoril. Če nebi bilo tebe, mu ne moremo ničesar dokazati. Ugrabil je nekaega bogatega moškega in njegovo družino izzsiljeval za visoke vsote. Denarja niso izplačali...,, vednoblj mi je postajalo jasno ,,in zato ga je ubil? Kar tam? Sredi dneva?,, ,,Tega ne vemo. Kasnejša preiskava bo pokazala jasnejše rezultate. Za zdaj je glavno, da ti prideš na varno,, Spet so se mi začele pred očmi prikazovati podobe od včeraj...ni se mi dalo pogovarjati naprej, saj me je premagala utrujenost...