Priča umoru

Poglavje 7

Ravno sem zaprla oči in se je oglasila neka muzika. Odprla sem oči in ugotovila, da je že dan. Je šla noč tako hitro? Čakaj, kje sploh sem?! Zgrabila me je panika, a ko sem zagledala Iana na sosednji postelji sem se spomnila prejšnjega dne. Z obrazom zakopanim v blazino je potipal za budilko in jo ugasnil. Dvignil je svojo glavo in pogledal je okoli sebe. Z razkuštranimi lasmi je zgledal še bolj prikupen kot ponavadi. Pogleda se mu je ustavil na meni in vsa zaspana sem se mu nasmehnila in ga pozdravila ,,juto!,, ,,Kdo za vraga si ti?,, njegove besede so me zmedle ,,Maja?,, v očeh se mu je zaiskrilo in otrpnil je ,,o sej res! Sorry, zaspan sm in...in...,, ,,saj je OK, tudi jaz sem bila najprej zmedena,, zasmejal se je in vstal. Tudi jaz sem vstala in se spet zavzela za kopalnico. Slišala sem pritajen glas ,,se bo vedno tako zavzela za kopalnico?,, nasmehnila sem se sama pri sebi. Pač sem rada vedno prva. Tudi doma je bilo tako. Ko sem prišla iz kopalnice me je v kuhinji že čakal zajtrk-jajca na oko z popečeno slanino, mmmm njami. Pojedli smo in z Ianom sva šla na avtobus. Malo sva počakala, a se je kmalu prikazal. Ko sva vstopila je nekdo poklical Iana. Ozrla sem se okoli in zagledala plavolasega fanta, ki je gledal proti nama. Iana je odzdravi in se usedel sedež za njim in mi pomignil, naj sedem k njemu. Avtobus je speljal in fant se je obrnil k nama in spregovoril-bolje rečeno vprašal ,,kdo je pa to? Tvoja nova punca?,, pomignil je proti meni in z Ianom sva se spogledala ,,nee, to je Ann, moja sestrična,, ,,hojla,, sem pozdravila fanta in mu nalahno pomahala ,,živjo, jas sem Jack! -obrnil se je proti Ianu in mu zašepetal- lušna je, jo lahko peljem danes ven?,, kar malo me je šokiralo zato sem sarkastično odgovorila ,,tukaj sem, zakaj nebi vprašal raje mene?,, spet je prišepnil Ianu ,,groba je, všeč mi je,, Ian ki me je prej samo gledal in se smejal, se je postavil na mojo stran ,,pusti jo pri miru, Jack,, hvaležno sem se mu nasmehnila, pri čemer je Jack zavil z očmi ,,kakorkoli...,, obrnil se je naprej in se ,priklopil, na telefon. Kmalu je avtobus pripeljal do velike sive zgradbe-šole. Ian me je pospremil do tajništva, kjer so že vedeli, da prihajam. Potem je moral iti k pouku, meni pa je tajnica dala urnik, nato je prišla razredničarka Katy. Skupaj sva odšli do razreda-seveda nisem bila z Ianom ker je 2 leti starejši-tam me je predstavila in posedla v prazno klop. Bilo je grozno čutiti vse tiste ocenjajoče poglede na sebi ko veš, da te bodo takoj za ovinkom opravljali...Držala sem se bolj zase. Vsake toliko časa sem zaslišala kakšno besedo o meni-kdaj tudi žaljivo. Te sem slišala večinoma od kakšne punce. Končno je prišel odmor za kosilo. Vzela sem svoje kosilo, ko sem se pa že hotela usesi za prazno mizo, sem zagledala lana ki mi je mahal. Vsedla sem se k njemu in jegovi bandi s čim sem pritegnila še več pozornosti-zagledala sem tudi ljubosumne poglede. Ian me je predstavil še dvema prijateljema-Harry-ju in John-u, jack pa mi je pomežiknil-počasi mi je šel na živce. Pri njih sem se zabavala-fantje so se hecali in zbijali šale, ves čas sem se smejala. A odmora za kosilo je bilo na žalost konec in morala sem nazaj k pouku. Končno ga je bilo konec in usedla sem se na avtobusno postajo in počakala na avtobus. Ian je imel prej konec pouka in ga nisem čakala. Tudi na avtobusu sem sedela sama. Ko sem prišla v moj ,začasni, dom sem zagledala zanimiv prizor-v dnevni sobi je bil kavč odrinjen čisto k steni tako, da je bilo na sredini več prostora. Na sredini sta bila Ian in njegov oče, ki ga je učil nekakšne borilne veščine. Pozdravila sem ju ,,hoj,, pogledala sta me in Ian se mi je nasmehnil ,,hoj, uči me obrambe, bi se nama pridružila?,, ,,jaz...ne...,, ,,ja to bi bilo res dobro-tako se boš znala braniti, če te najde morilec,, me je prekinil ,učitelj, obrambe ,,tudi če bi se naučila ne vem, če bi imela kaj možnosti...,, Ian me je tako lepo pogledal in me z tem prepričal. Odložila sem torbo in pokazala sta mi nekaj položajev, kako se izogneš udarcem... po nekaj urah sva z Ianom naredila DN. Dan se je bližal (spet) k koncu. Pojedli smo večerjo in potem sem postila kopalnico Ianu. Potem sva se oba spravila spat. Ugasnil je luč, a meni ni bilo do spanja ,,zakaj me vsi tako grdo gledajo?,, ,,kako to misliš?,, ,,ne reči mi, da nisi opazil pogledov,, ,,ja sem...nevem, ljudje so od časa do časa nerazumljivi in kdaj ne zveš resnice...če se pa zazreš globoko v oči, lahko prebereš misli še tako dobrim lažnivcem,, ,,kako to, da jaz tega ne znam?,, ,,nevem, nekateri znamo, nekateri ne. Če se potrudiš se lahko naučiš,, ,,Torej ti znaš? Me lahko naučiš?,, ,,Ni kaj za učiti, to pride samo od sebe. Najbolje se boš naučila sama. Samo zazri se nekomu v oči in poskusi ugotoviti, kaj razmišlja,, ,,kako naj vem, da govoriš resnico?,, ,,mi boš verjela, če rečem, da sem ti všeč?,, ta kratki stavek mi je vzel sapo...