Selitev ptic

1

"Dobro jutro, Mia. Čas, da vstaneš," je zapel Peter.

Mia je pogledala izpod odeje in odkimala, nato se hitro nazaj skrila. Peter se je nasmehnil, Mia ni marala vstajati zgodaj vendar jo lahko z malo igre zvabi iz postelje. Začel jo je žgečkati, ona pa je skočila iz postelje ter začela teči.

Medtem, ko sta se Peter in Mia lovila, se je zunaj že delal dan. Barve so se prelivale iz modre v oranžno, v rumeno in rdečo. Nebo je zgledalo kakor, da se je nekdo zbudil le, da ga je pobarval in ustvaril umetnino. Veter je rahlo pihal in čutilo se je, da prihaja zima.

Mimo hiše je tekel pes za njim pa raztresen lastnik, čez cesto se je Lara, žena profesorja Bokuvića, pripravljala na odhod. Malo naprej je stal avto, v njem pa moški ki je pil kavo. Kava je bila očitno preveč grenka saj se je vsakič, ko je naredil požirek, namrščil.

-

Mia je oblekla kar ji je pripravil Peter. Nazadnje, ko si je sama pripravila oblačila, so jo poslali domov, ker niso maškare. Sama ni razumela zakaj, saj lahko nosi kar želi. Po daljšem pogovoru s Petrom je razumela, da ljudje ne marajo sprememb in 'drugačnih' ljudi. Bila je zelo pametna za svojih pet let, kar ni bilo vedno dobro. 

Peter ni imel najboljšega okusa za modo vendar je poskrbel, da Mia ni bila oblečena 'za   časom'. Zajtrk ni bil nič posebnega - jajca na oko in jagodni sok. Miin najljubši sok je bil ananasov, ker pa je Peter alrgičen nanj, ga nista kupovala pogosto. Pri zajtrku sta se vedno igrala, kar pomeni, da sta morala  hiteti. Oba sta podpirala rutino in brez  nje, sta bila izgubljena. 

Do  šole je bilo le par sto metrov, zato sta do tja hodila. Poslovila sta se in Mia je stekla v šolo. Peter se je ozrl, kot da bi čutil, da ga nekdo opazuje, skomignil z rameni in šel nazaj domov. Njegovo delo je potekalo doma. Bil je tehničen tip človeka, rad je imel računalnike ter stroje, šolal pa se je za računalniškega tehnika. Čeprav je bilo majhno mesto, je imel vsak dan vsaj eno novo  naročilo. 

Danes je moral popraviti računalnik neke družine, ki se je nedavno priselila. Računalnik se ni prižgal, zato ga je postavil na polico, kjer so računalniki, katere mora 'odpreti'. Pripravil si je delovno površino, ki je bila manjša soba, z mizo in pripomočki katere je potreboval. Nastavil si je glasbo -Axel Johansson, The River- katero je nastavil, da se ponavlja. Trenutno je bila to njegova najljubša pesem. Zavihal si je rokave, se usedel in pričel z delom. 

Medtem se je Mia zabavala s svojimi sošolkami in sošolci. Učiteljica je ravno stopila v razred, ko se je oglasil zvočnik. 

"Obvestilo! Naslednji mesec se bo odvijalo šolska prireditev Otroci superjunaki. Prijavni rok je naslednji teden v petek. Ostalo vam bo povedala vaša učiteljica," glas ravnateljice je utihnil in vsi so se obrnili h gospodični Lani.

"Kot ste slišali otroci," - nasmehnila se je in pogledala po razredu - "naslednji mesec je šolska prireditev, in prijavi se lahko vsak. Tema prireditve je Otroci superjunaki, kar pomeni, da se oblečete v superjunaka, katerega imate najraje ter odigrate majhen prizor."  Otroci so so potiho pogovarjali med sabo. V zadnjem delu razreda sta se Mitja in Oto prepirala kdo je boljši superjunak. 

Mia si je že predstavljala, kako se bo oblekla v svojega očija. Zanjo je bil Peter superjunak. Skrbel je zanjo, smešen je bil... v njenih mislih je bil on superjunak. Si  je že predstavljala kako bo vesel, ko jo bo videl na odru. Morala pa bo vprašati sosedo, starejšo gospo, če ji lahko pomaga narediti kostum. Glede na to, da jo ima soseda tako rada, da dobi vsak dan sladkarije, ne bo imela veliko dela. 

Pri malici je večina že vedela, če se bodo prijavili in kaj bodo. Za malico niso čakali dolgo. Šola ima pravilo, da najprej dobijo malico prvi razred, nato drugi in tako naprej. Mia je v drugem razredu tako, da je kmalu lahko potešila lakoto.

Ta šola je bila nekako posebna, bi se reklo. Večina se jih je zelo rado učilo in zelo hitro so odraščali, zato so nekateri že v drugem razredu, govorili in se obnašali, kot da so v četrtem ali celo v petem. Sosednja mesta so malo čudno gledala na to mesto, saj so bili vsi kot neka velika družina. Vsi so e med sabo poznali, vsi so si pomagali in velikokrat so imeli manjše prireditve. 

Peter se je dolgo ubadal z računalnikom vendar ga nikakor ni mogel popraviti. Kar pomeni, da težava ni s strojno opremo vendar s programsko, zato je poklical prijatelja. Zmenila sta se, da bo prišel naslednji dan in si ogledal računalnik.

Po pogovoru se je Peter odpravil ve, da bi malo uredil vrt. Ker je bil oktober, je bilo vse že pobrano. Po eni uri na vrtu, kjer je zrahljal zemljo, se je odpravil proti šoli. Prej se je še preoblekel in dal krompir v pečico. 

V šoli se je Mia že preoblekla in je le še čakala, da jim učiteljica dovoli, da gredo pred šolo na dvorišče počakat starše. Ko so se vsi preoblekli, so lahko šli ven. Mia je stekla ven, na mesto  kjer vedno pričaka Petra. Ko ga je zagledala je začela skakati in mu mahati. Peter se je zasmejal in stekel proti njej. 

Objela ga je nato pa mu na poti nazaj domov povedala vse, kar je počela v šoli. Povedala mu je tudi za predstavo vendar ni povedala v koga se bo oblekla. Seveda jo je vprašal, a mu je le odgovorila s: "To je pa presenečenje," se nasmehnila in hodila naprej. Skoraj sta prispela do hiše, ko se je nekdo rahlo zaletel v Petra. 

Moški se je opravičil s hitrim in nekako posmehajočim: "Oprostite." Peter je bil malce jezen vendar bolj začuden saj so vsi v tem mestu prijazni. Kar pomeni, da to ni eden meščanov. To ga je malce zmotilo in spreletel ga je občutek, kateri mu je pravil, da nekaj ni vredu. Kar je pa Peter ignoriral saj je bila Mia tam in je  noče prestrašiti. Zato ji je rekel, da če pride prva domov ima lahko dodatno kepico sladoleda za sladico.

Miine oči so se zasvetile in brž je stekla domov. Peter se je obrnil k moškemu, kateri se ni premaknil odkar se je 'opravičil'. 

Peter je vzdihnil in vprašal: "Kaj je tvoj problem?" Njegov namen je bil, da to vpraša čim manj obtožujoče vendar mu je spodletelo. Moški se je britko zasmejal in potiho rekel: "Pazi na svojo punčko. Da je slučajno kaj ne doleti."

Petru se je dvignila kri ob omembi Mie. Moškega je pogledal s pogledom, ki bi v trenutku spravil še kraljico na kolena. "Če se dotaknete Mie, vas ne bo rešil nihče," je siknil, se obrnil in stekel v hišo. Zunaj se moški zlobno nasmehne, par minut še gleda v hišo, potem pa gre.

V hiši, Peter zaklene vsa vrata in zapre vsa okna. V kuhinji prižge pečico in pripravi meso. Večerjo pripravi počasneje kot normalno, medtem ko Mia dela nalogo. Za domačo nalogo ima nekakšno pobarvanko, ki se prepleta z abecedo. Pobarva lahko le tisto, kar ima določeno črko ali besedo.

Po večerji, kot obljubljeno, Peter da Mii dodatno kepico sladoleda. Skoraj vsak dan, po večerji, gledata film. Tokrat sta se odločila za Iskanje malega Nema. Na polovici filma, je Mia že trdno spala. Peter jo je odnesel v njeno  sobo in jo pokril. Ker se boji teme, ji je Peter prižgal nočno lučko v obliki manjše ptice.

Potem Peter pregled vsa okna, in vrata. Nalije si kozarec vina in sede na sedežno. Program prestavi s filma na kuharsko oddajo. Tako tudi čez pol ure zaspi. 

Zunaj pa se isti moški od prej, pojavi pred hišo. Telefon mu zazvoni in se oglasi. Minuta gre mimo nato pa: "Našel sem ju."