Kot v pravljici

5. Poglavje

Melissa

Začudeno ga pogledam. "Kako to misliš? Seveda sem človek!" Kaj pa naj bi bila? Saj vendar ne morem biti nič drugega.
"Najprej mi obljubi, da me boš jemala resno," reče in doda še:"In da se ne boš smejala ali pa mislila, da sem zmešan." Zakaj mi to govori? No, mogoče bom dobila odgovore, če privolim. Rečem:"Seveda obljubim."
"No, ne misli da sem nor, vendar ti si del nekakšne 'organizacije'. No, to ni ravno beseda, s katero bi to opisal. Si del posebne rase, ki ščiti ljudi. Tudi jaz sem tak." Vidi, da mu ne verjamem, zato pripomni:"Kako pa bi drugače pojasnila, da si pravkar lebdela?" Prav ima. Kako sem lahko lebdela? "Zakaj pa tega nisem vedela prej?"
"Tega pa ne vem," reče. "To bom poskušal ugotoviti."
"Kaj pa naj bi ta rasa počela?" vprašam.
"Kot sem že prej omenil, ščiti o ljudi."
"Pred čim?"
"Pred demoni. Naš svet ni tako nenevaren, kakor bi si misli. Povsod preži nevarnost," reče. "Vedno moraš biti previden, ker nikoli ne veš, kaj te čaka. No, če si del te rase, imaš posebno znamenje pod palcem desne roke, prav tako kot ga imaš ti." Dotakne se svoje roke, na kateri ima prav tako znamenje. "To začne žareti, ko se preobraziš."
"Kako to misliš, preobraziš?"
"No, to se zgodi na osemnajsti rojstni dan, točno ob dvanajstih. Takrat dobiš nekakšne posebne moči. Kot si že izkusila na lastni koži, se nekaj zgodi. Znamenje zažari. Vidiš nekaj, kot bi se dogajalo pred tvojimi očmi." Ko to reče, se zdrznem. Njihove oči, žalostne, kot bi se jim nekaj zgodilo. Obrazi, utapljajoči se v žalosti. Telesa, kot bi že veliko pretrpeli. Njihova usta, ki so me prosila za pomoč, čeprav jim ne morem pomagati... Zakaj so se mi pokazale te podobe? Zack vidi, da sem začela razmišljati. To lahko prebere na mojem obrazu, polnem skrbi. Vpraša me:"Kaj je narobe? Si kaj videla?" Narahlo pokimam.
"Videla sem svojo družino. Najprej se je pojavil spomin iz otroštva. Mama mi je rekla, da me ima rada. Oče me je dvignil v zrak, brat me je objel. Spomnim se tega dne, kot bi se zgodilo včeraj. Dan nesreče. To se je zgodilo malo pred njo." Preplavi me val žalosti. Nato nadaljujem:"Po tem jih je nadomestilo nekaj drugega. Spet moja družina, vendar tokrat v drugi luči. Izgledali so obupano. To zanje ni bilo značilno. Prosili so me za pomoč, vendar jim nisem mogla pomagati. Mama mi je še rekla, da ni nič, v kar sem verjela, res. Kaj je mislila s tem?"
"Res ne vem. Mogoče so te želeli posvariti."
"Pred čim?" Vprašujoče ga pogledam.
"Na tem svetu je dovolj stvari, ki bi se jih moral bati." Resno me pogleda. "Zato moramo biti tudi izurjeni."
"Kako to misliš?" ga vprašam.
"Poglej," reče. Teleskne s prstom, na dlani pa se mu takoj zatem pojavi plamen. Kaj je ravnokar naredil? Na roki mu gori plamen. Plamen! Vidi, kako zelo sem začudena. Pa saj moram sanjati. To se v resničnem svetu ne dogaja. Zdaj z obema rokama oblikuje kroglo. Ogenj se spremeni v nekaj, kar izgleda okroglo. Je svetlo rumene barve, oddaja pa svetlobo.
"Jaz obvladam element ognja," reče. "Vsak ima svoj element. Obstajajo štirje. Voda, ogenj, zemlja in zrak. Slišal sem tudi že za legende, kjer obstaja še peti element. Nima pravega imena, nekaj pa ima opraviti z mislimi. No, vsaj če sem si prav zapomnil." Ko to pove, me pogleda v oči. Razmišljam o močeh. Potemtakem bi jih morala imeti tudi jaz. No, zdaj se je pa zmešalo še meni. To preprosto ni mogoče.
"Zdaj morava ugotoviti le, kateri element obvladaš ti." Pri teh besedah se spomnim na dogodek iz preteklosti. Ne, to ne more biti res...