*Vse kar je lepo, je nevarno.*
Tiho je sedela na mokri travi v elegantnem poletnem odelu, lahkotnem, kakšna je bila njena duša. Tanek material je zdrsaval po njeni koži vsakič, ko se je rahlo premaknila in miril kurjo polt, ki se je vzdigovala na svetli polti, zaradi mrazu. Okoli nje le tema in mraz. Dekletce sedi na mrzli mokri travi, sredi neznanega in čaka. Čaka na nekaj, pa sploh ne ve na kaj. Čaka na občutek, ki ga še nikoli ni doživela. Čaka na prizore, ki jih njene oči niso še uvidele. Čaka na duše, s katerimi se njena ni še nikdar poprej srečala. In čaka na besede, s katerimi bi lahko opisala njena čustva. Dekletce manjše kakor biljka in lažje kot pero sedi sredi temne noči v tišini in tvegano čaka. In ni je strah ne samote, ne tišine in ne teme. Čaka in misli prepravljajo njeno majhno glavo in jo zamotijo od tišine, ki se na čase zdi strašljiva in pretkana. Čaka in veter je ne hladi več, ne piha pod njeno krilo in ne boža njene kože. Čaka njeno srce, čakajo njena ušesa, čakajo njena pljuča, čaka njen nos, čakajo njene oči, čakajo njene ustnice in čaka njena duša. In vse je tako prazno in tako polno obenem. Vse je tako nevtralno. Čaka in njeni lasje ne čutijo več vetra, ne ubogajo ga. Čaka in tudi lahko odelo pozabi, da bi moralo slediti sapi. Čaka in veter se ustavi. Čaka in strmi v mračen tunel, ki jo golta. Čaka in lebdi z vso hitrostjo, a se ne premika. Čaka in ustavi se čas. Dekletce čaka,a čas ne obstaja zato dekletce ne čaka več, a vseeno čaka, ker se ji zdi, da se temu reče tako. Ne premika se in računa na to, da bo doživela nekaj, česar ne pozna. Torej čaka in sedaj ji čas zameri, ker ona čaka, on pa nič več. Ni več vetra, ni več časa in dekletce čaka. Dekletce čaka, a njene utrujene oči ne čakajo več. Se ne zaprejo, le ugasnejo. In dekletce oslepi. Dekletce čaka, a njena duša ne čaka več. Izleti iz nje kakor divji veter in pojde, iskajoč druge duše. In dekletce umre. Za sabo pušča nos, ustnice, srce in pljuča. In srce ne bije več, ker ga je duša zapustila. In pljuča ne zajemajo več zraka, nikdar več se ne razprejo več. In ustnice otrpnejo in oledenijo in tudi te ne čakajo več. In ušesa, ne vidijo, ne čutijo, le slišijo. In se srečajo s tišino in obupajo. Ušesa ne čakajo več. Dekletce ne čaka več in ne čaka njeno telo in ne čaka njena duša. In ostane le še majhna lučka. Up. Ostajajo občutki in ostajajo besede brez ustnic, ki jih bodo prenesle v naš svet. In lučka se manjša, se zmanjša in za sekundo utripne in sveti dalje z bledo svetlobo. In občutki čakajo sami. Neustavljivi, neizničljivi, nezanemarjeni, neodvisni. In tako lučka čaka. Občutki in čustva čakajo na boljše dni.
