Kot v pravljici

7. poglavje

Melissa

Ko gledam pismo, se mi v glavi naenkrat prikae podoba. Dekle. Ima rjave lase in prav tako oči. Podobna je Zacku. Je to ona? Nekaj mi skuša povedati, vendar je ne slišim. Odpira usta, vendar iz njih ne pride noben zvok. Gleda me, kot da me že dolgo pozna. Od kje mi je znana? Kot bi jo že enkrat videla. Podoba izgine, nadomesti pa jo strašna utrujenost. Zack me pogleda, kot bi vedel, kaj se dogaja in reče:"Utrujenost je del preobrazbe. Zdaj se moraš naspati, ko pa se zbudiš ti bom povedal več o tem, kaj delamo in kaj bo morala narediti ti." V odgovor mu pokimam in grem v posteljo. Pogledam Zacka, ki odhaja iz sobe. Je zamišljen, v roki pa nosi pismo. Ko odide iz sobe in za sabo zapre vrata, me zajame tema.

***

Spet se pojavi dekle. Ali je mogoče, da je to njegova sestra? Spet govori, vendar ne slišim ničesar. Kot da bi ugasnila zvok.
"

Pozdravljena, Melissa," končno pride glas iz njenih ust.
"Kako poznaš moje ime?" jo vprašam.
"Se me ne spomniš? Oh seveda se me ne. Saj sem ti jaz izbrisala spomin na to." Tleskne s prsti. "Se je sedaj tvoj spomin osvežil? Se me sedaj spomniš?" Naenkrat se spomnim. Videla sem jo že prej, natančneje 8 let nazaj. Mislila sem, da so bile to navadne sanje. Takrat mi je povedala, kaj sem. Povedala mi je iste stvari, kot Zack, vendar je dodala nekaj stvari. Povedala mi je, da peti element obstaja.
"Vse, kar sem ti povedala takrat, je bilo res. Hotela sem te še opozoriti, vendar mi to ni uspelo pravočasno. Morala sem ti izbrisati spomin, preden bi on ugotovil, da veš vse. Morala sem zaščititi tebe, sebe in vse ostale. Če bi on izvedel, bi lo vse po zlu. Upam, da razumeš." Toliko informacij da sploh ne vem, kako naj si vse predstavljam.
"Vedeti moraš, da si ti nekaj posebnega. To bo tudi sama kmalu ugotovila. Vidiš lahko stvari, ki jih nihče drug ne more. Tudi narediš lahko stvari, ki so bile do sedaj nemogoče. Tega ne smeš povedati Zacku, vsaj ne takoj. Najprej moraš izvedeti več o tem, kdo sploh si." S temi besedami izgine. Tudi jaz se začnem prebujati.

***

Kmalu sem prebujena. Pogledam na uro. Spala sem nekaj ur, sedaj je ura štiri popoldne. Vstanem in se sprehodim po sobi. Pisma ni več tu, ker ga je Zack odnesel. Grem mimo vrat, ki vodijo v kopalnico, katero sem zadnjih nekaj dni uporabljala. Kmalu ugotovim, da sploh še nisem bila v drugih prostorih v hiši. Nevem niti, kje ima sobo Zack. Tavam po hodniku. Kako velika je ta hiša? Kar naenkrat se ustavim pred vrati. Potrkam, brez da bi razmišljala. Vrata odpre Zack. Zavem se, da sem potrkala na vrata, pa sploh nisem vedela, kam vodijo. Nisem vedela, da je to Zackova soba, vendar sem to nekje globoko v sebi čutila.
"Vidim, da si se naspala," reče. "In da si našla pot do moje sobe," se namuzni. Nato odpre vrata in me povabi noter. Brez besed vstopim. Njegova soba je čista, red kali le pismo, ki je na mizi.
"Usedi se, če želiš," reče Zack. Brez, da bi razmiljala, se usedem na stol. Zack se usede nasproti mene, na svojo posteljo. Zazrem se v njegov obraz. Njegove oči strmijo nazaj vame. Počutim se, kot da ga poznam že leta in leta in vem, da mu lahko zaupam. Vendar pa mi je z nekim razlogom Chloie rekla, da mu ne smem tega povedati. No vsaj mislim, da je bila tisto Chloie. Tako je bila podobna Zacku, da mora biti ona. Težko bo pred njim skrivati tako stvar.
"Povej mi. Kako izgleda Chloie?" prekinem tišino. Zack brez besed vstane, odpre predal in iz njega potegne sliko. Nato mi jo preda. Ko jo vzamem in pogledam nanjo, zagledam Zacka. Zraven njega stoji postava. To je ona, me spreleti. Zazdi se mi, da mi je Chloie na sliki pomežiknila. Stresem z glavo. Saj to ni mogoče. Malo se mi meša. Vendar dekle na sliki vame strmi tako, kot bi vedela, kaj se mi podi po glavi. Kot da bi vedela vse moje skrivnosti. Spreleti me srh.