Fantje in najboljše prijateljice

Vse karte na mizi

»Kar nekaj vprašanj imam za vas, gospodična,« je dejal Andrew in sedel na rob mize. »Najprej me zanima, zakaj se mi je Braunova opravičevala? Predvidevam, da sta imeli s prijateljico prste zraven?«
Rebecca se je zahihitala. »Sem lahko iskrena z vami?«
Prikimal je, zato je nadaljevala: »Ta ženska se verjetno v življenju še nikomur ni opravičila. Ampak Hannah jo je tako dolgo izzivala, da jo je prisilila v to.«
Zamišljeno se je nasmihal, ko mu je povedala dogodke od jutra. Izpustila ni niti laži.
»Ah, Hannah, ona zna vse. Veš, niti si nista tako zelo različni kot sem sprva mislil.«
Presenečeno ga je pogledala. Njej se je zdelo, da sta zelo različni.
»Res?«
Vneto je prikimal. »Obe bi storili vse, da zaščitita druga drugo. Znata obračati besede, prepričevati ljudi in obe sta tako presneto skrivnostni. To z listki, kar si prej naredila ti...«
»Ja?«
»Točno tak kos paprija je pripeljal do Hannine nosečnosti.«
»Vau,« je dahnila. Hannah ji tega ni nikoli omenjala.
Ker nisi hotela slišati za njeno avanturo s profesorjem, jo je velikodušno opomnil notranji glasek.
»Ona vas... Rada vas ima. V to sem prepričana. Ampak to vam mora povedati sama.«
»Verjameš ali ne, tudi jaz njo. Ampak to ji moram povedati sam.«
Rebecca se je kislo nasmehnila. »Veste, kdo ji je odvzel nedolžnost?«
Moškega je vprašanje presenetilo. Počasi je odkimal.
»Menda njen zaročenec?«
Rebecca se je namrščila.
»Vrag pa zaročenec! Moj brat Michael je bil. Zaročiti sta se morala po moji zaslugi. Vedela sem, kakšen je. Da si jo bo vzel na kuhinjskem pultu. Morala bi povedati Hanni takoj, ko je mama zapeljala na dovoz.«
Zavzdihnila je.
»Tvoja mama je izsilila poroko?«
»Ja. Na začetku. Nisem pa pričakovala, da se bo Hannah tako zlahka strinjala s tem. No, se je, dokler ni bila z vami.«
Andrew se je nasmehnil.
»Tebi pa ni bilo prav, da tvoja najboljša prijateljica spi s profesorjem, kajne?«
Rebecca je v zadregi odkimala.
»Kaj je torej spremenilo tvoje mnenje?«
»V teh štirih mesecih in pol sem dosti časa preživela z njo. Bila je vesela, nasmejana, navdušena nad tem, da bo mama, ni pa bila srečna. Michael je ni znal osrečiti, po tisti noči z vami pa je kar žarela. Zdaj pa se je moj pameten bratec odločil novico razkriti njeni mami in predlagal poroko. Andrea je seveda ponorela in Hannah je dobila pogoj v štirinajstih dneh predstaviti očeta.«
»Njena mama ve, kaj je moj poklic?«
Rebecca je hitro odkimala in pojasnila, da Hannah nima namena tega razkriti staršem.
»Vdala se je v usodo. Ampak kolikor poznam Michaela, ga dolgo časa ne bo zmogla držati v celibatu. Zahteval bo svoje, ona pa pripada vam. To je rekla sama. Noče ogroziti vaše kariere. Veste, kaj je predlagala Braunovi?«
Vedel je. V zbornici se ni govorilo o ničemer drugem kot o njegovem sinu.
»Bodite njen junak in jo rešite.«
Andrew se je namrdnil. »Kako si lahko tako prepričana, da bom to storil?« je radovedno vprašal.
Rebecca se je igrivo namuznila.
»Ker bom sicer Michaela zadavila z lastnimi rokami, če Hanno spravi v našo družino.«
Vstala je in se napotila proti vratom.
»Bom videl, kaj lahko storim,« je v smehu dejal Andrew.

Hanno je že pošteno zeblo v noge, medtem ko je čakala kolegico. »Pišuka, sta se mečkala, da je tako dolgo trajalo?« je s šklepetajočimi zobmi vprašala Rebecco. Ta jo je postrani pogledala z rahlo rdečico na obrazu.
»Nisem jaz ti. Jaz ne zapeljujem tujih fantov in zaročencev,« je mrko dejala.
Nisem ga ravno zapeljala.
»Kaj pa sta potem počela? Kolikor vem, pri njem pogovor ne traja tako dolgo.«
Podali sta se na pot proti glavni avtobusni postaji in Hanni se je uspelo malce ogreti. Rebecca je zavzdihnila.
»Ravno to sva počela. Pogovarjala sva se. O oceni. Enkrat bom morala zvišati. Nočem se ga več izogibati zaradi tega.«
»Lažeš!« je kot iz topa izstrelila Hannah. »Morda sta se pogovarjala, toda ni bilo o tem. Tuckerja poznam. Ne bi vpil za tabo na stopnicah zaradi nepomembne ocene.«
Rebecca je zavila z očmi, kar ni ostalo neopaženo. Ozrla se je naokoli, da jima nihče ne prisluškuje. Vsi so se že razkropili. Za njima ni hodil nihče.
»A zdaj je pa Tucker, kaj? Kam pa je šel Andrew?« jo je naposled okarala.
»On je pred nekaj meseci prekinil telefonsko zvezo, medtem ko sem drugič tisto noč stala pred straniščno školjko in praznila želodec,« je užaljeno rekla Hannah.
Njegovega imena zanalašč ni izgovorila. Rebecca jo je molče opazovala.
»Ga zaradi tega sovražiš?« Pomislila je že, da se je pri oceni profesorja zmotila. Da vendarle ni tako dober človek kot se zdi.
»Ne. Nikakor ga ne bi mogla sovražiti. Dal mi je najlepše darilo, zato ga ne bi mogla, četudi bi hotela.«
Rebecca je razumevajoče prikimala.
»Zdi se mi, da verjame, da ga s Stefylldovo čaka boljša prihodnost.«
»Ti ne verjameš v to?« je bila radovedna Rebecca.
Prijateljica jo je ošinila s pogledom, nato pa se znova zazrla v tla.
»Verjamem,« je zamomljala po kratkem premisleku. »Le pravim, da če bi hotel, bi ga tudi z mano čakalo lepo življenje.«
Ob teh besedah si je Rebecca dokončno oddahnila. Pogovor s profesorjem Andrewjem Tuckerjem je bila pravilna odločitev. Zdaj je lahko le še čakala.