Fantje in najboljše prijateljice

Poročni dan

»Bodi pameten, bratec! Ta 'mašna' ti nikakor ne pristoji,« je godrnjal Oliver in bratu popravljal črn metuljček z belimi pikami.
»Mandy ga je izbrala,« je skomignil Andrew. Že nekaj dni je taval z mislimi. Kadar je kdo govoril z njim, mu je moral ta isto stvar večkrat ponoviti. Rebeccine besede so ga začele mučiti šele te dni pred poroko. Tolažil se je s tem, da to pripisujejo predporočni tremi.
Vsekakor je prisotna trema, če se odločaš, kako pojasniti svoji nevesti za ljubico, se je posmehnil.
»Ne smej se, bratec, tvoja nevesta nima pojma. Za tvoje dobro upam, da se bolje spozna na posteljo kot na modo.«
Olly, ki se je skoraj ves dan smukal okoli Andrewa je bil videti dosti bolj vznemirjen kot ženin sam.
»Hannah se vsekakor na oboje,« je zasanjano zavzdihnil.
»Sem slučajno slišala Hannah?!« je ogorčeno šepnila Mary-Anne, ki je pravkar stopila skozi vrata. »Tvoj poročni dan je, sine. Ne moreš zdaj misliti nanjo.«
Oliver je izmenično pogledoval Andrewa in svojo mater.
»Kdo je Hannah?«
Andrew je odmahnil z roko. »Ah, nobena. Pustimo to.«
Mary-Anne so se v očeh zaiskrile solze, ko je gledala svojega drugorojenega sina. »Pazi na svoje srce. Da ne bo prišlo v roke napačni ženski,« mu je tiho rekla.
»Ja, mama,« je ponižno odgovoril. »Zdaj pa povejta kakšen sem?«
Oliver se je široko nasmehnil. »Kot šema iz pravljice.«
Mati mu je namenila grd pogled. »Krasen si, sinko. Pravi lepotec. Že dolgo te nismo videli tako slavnostno oblečenega. Vedno čepiš v majici in kavbojkah,« ga je okarala.
Andrew se je nasmehnil.
»Hvala, mami.«
V ozadju so zadoneli cerkveni zvonovi in oznanili, da je čas za odhod. Mary-Anne in Oliver sta ga pospremila do oltarja, kjer bo počakal na prihod neveste, ob tem pa je po prostoru odjeknil bučen aplavz ženinu. Nasmehnil se je ljudem v klopeh. Mandy Stefylld je znala pretiravati. Nabito poln prostor je bil dober dokaz.
Če ni skupaj povabila pol mesta, je hudomušno pomislil Andrew. Med ljudmi je završalo in tik preden so zadonele orgle, mu je v žepu zapiskal telefon. Pograbil ga je ter preletel kratko sporočilo.
Hannah: Želim ti vse dobro. Čestitke ženinu in nevesti
Spreletel ga je srh. Hitro je ugasnil, nato pa telefon potisnil nazaj v žep. Dvignil je glavo. Mandy ga je s sredine cerkve grdo gledala, zato se je prisilil v nasmeh. Njegovim očem ni ušel oranžen trak okoli njenega pasu.
»To hočeš, da si oblečem?«
»Oranžna ti pristoji.«
Stresel je z glavo, da bi pregnal spomine.
»Nikoli več me ne pokliči gospodična, ko bom pri tebi doma v tej obleki!«
»Pod nobenim pogojem se ne smeš komu drugemu prikazati takšna, jasno?«
Debelo je pogoltnil. Prej se je vse skupaj zdelo tako oddaljeno, pa ni minilo niti pol leta. Zdaj, ko so se začeli vračati spomini tako živi, se je počutil kot da je znova tam, pred Hanno, voljno, da se mu preda. Tiho je zastokal. Pet mesecev trajajoč celibat njegovi moškosti ni ravno dobro del.
Daj, no, Andrew, zberi se! je nejevoljno pomislil.
»Me neseš v svojo rdečo sobo bolečine?«
»Ni ravno rdeča.«
»Bo bolelo? Gospod profesor, strah me postaja.«
Nekdo ga je klical po imenu. Mandy.
»Si v redu?« je zaskrbljeno vprašala. Prikimal je. »Nekam bled si videti.«
Vse je bilo tiho. Čakali so na Andrewjevo potrditev, da začnejo.
»Mandy, jaz...« Razrahljal si je tesen ovratnik. Vanj je zrlo več kot sto parov oči.
»Vraga, zdaj pa že utihni in se ljubi z mano!«
Glas je slišal tako dobro kot bi odjeknil točno tisti trenutek po prostoru. Z roko si je šel skozi lase.
»Mandy, ne morem storiti tega. Najin zakon bi bil farsa, s katero bi si zatiskal oči. Zaljubljen sem v drugo in če jo izgubim, si bom očital do konca življenja.«
Osupnil je vse, vključno s svojo materjo. Mandyjine oči so se napolnile s solzami.
»Vsa ta leta, ko si odlašal... Bilo je zaradi nje, kajne?«
Zmajal je z glavo.
»Tri leta si se igral z mano, zraven pa si se vlačil s tisto ubogo nosečo dijakinjo! Stavim, da je njen otrok tvoj!«
Njen glas se je stopnjeval v kričanje, Andrew pa je pretreseno zrl vanjo.
»Ne nori. Seveda nisem bil z njo. Nikoli ne bi ogrozil svoje kariere.«
Mandy je ušel histeričen smeh. Njene solze so po obrazu razmazale ličila. »Ah, seveda ne. Nikoli ne boš priznal. Na tvojem mestu tudi jaz ne bi.«
»Mandy...«
Z zamahom roke ga je utišala. »Izgini. Pojdi kamor hočeš. Jaz te nočem več videti.«
Ni se zganil, zato je znova zakričala: »Izgini!«
Tiho je zamomljal opravičilo, nato pa pustil mamo in brata, da se sama spopadeta s kaosom, ki ga je povzročil. Stekel je do velikih vhodnih vrat in jih odprl na stežaj. Pred njim je odstal mlad moški s širokim nasmehom.
»Živijo, bratec! Kaj sem zamudil?« je vprašal.
Andrew ga je potrepljal po rami in se zrinil mimo. »Nič, Tucky. Popolnima nič.«
Bratovega odgovora Andrew ni več slišal. Sedel je v svojega Megana ter stopil na plin.

»Mami, dobre ocene imam in po končani šoli si bom poiskala službo,« je obupano dopovedovala Hannah materi.
»To sploh ni vprašanje, da si boš! Preživljati moraš otroka, in ti, trapa, se nočeš poročiti.«
Hannin oče je samo tiho sedel v kotu na sedežni garnituri, prebiral časopis, od časa do časa pa s kotičkom očesa ošinil svoji neukrotljivi ženski. Vitek visok moški srednjih let z rahlo kodrastimi sivimi lasmi ni imel kaj dosti vpliva na prepire med svojo ženo in hčerko. Iznad širokega črnega okvirja svojih očal je pomenljivo pogledal fanta poleg sebe. Z glavo je pomignil proti Hanni.
»Si prepričan, da ji boš kos?«
Michaelov pogled je postajal vsako minuto, ki jo je preživel v Hannini hiši, bolj zaskrbljen. Prejšnjič, ko je tu živel, sta bila bolj kot ne s Hanno sama. Z njenimi starši ni imel dosti stika. Ko je tako sedel v dnevni sobi sredi prepira, je bil za to še kako hvaležen. Danes se je Hanni iztekel rok za materin pogoj in prišel je preverit, če dogovor še velja. Andrea mu je to seveda potrdila, toda Hannah sprva sploh ni hotela iz sobe. Naposled se je le odločila priti mu povedati, naj odide, takrat pa jo je njeni mami uspelo zadržati.
»Saj pa bom dobro skrbela zanj.«
»Samohranilka nikoli ne more tako dobro poskrbeti za otroka kot lahko oba starša skupaj. Poleg tega mu boš nakopala sramoto.«
»Nobene sramote ni, če je otrok rojen zunaj zakona. Ne danes.«
»O, ja! Pa je! Kar vprašaj svojega očeta. Takoj, ko je izvedel zate, me je zaprosil. In to bi storil tudi vsak pošten moški!« je revsnila Andrea na hčer.
Hannah je za hip obmolknila, nato pa rekla: »Ta pošten moški sploh...«
Prekinil jo je zvonec. Prepir se je v trenutku polegel. Andrea je, kakor da nista še pred desetimi sekundami kričali, vprašala: »Kdo neki bi lahko bil?«
Hannah je skomignila in se odpravila proti stopnicam. Pot do vrat se je z vsakim dnem oteževala.