1.poglavje

229 8 2
                                    

Cherie:
Skozi okno je posijalo sonce in takoj sem vedela kaj to pomeni. Spet sem se zbudila pred budilko. Ura je kazala 5.30 in čeprav je bilo zgodaj nisem poskušala zaspati nazaj. Taki ali tako bi morala ustati. Nisem jutranji tip človeka, a kljub temu ne morem zaspati nazaj če se zbudim.
No naj se predstavim. Sem Cherie, stara sem 16let. Hodim v 2. letnik gimnazije in iskreno rečeno obžalujem, ampak v devetem razredu nisem imela pojma kaj me zanima. Imam do ramen dolge skodrane lase, belo polt in rjave oči. Visoka sem 170cm in sem bolj vitke postave. Zelo sem podobna svoji mami, ta pa je noro lepa. Oče je zelo visok. Meri okrog 2m in tudi on je zelo suh. Moj mlajši bratec Lyn ima 10 let. Precej je podoben očetu.
Smo zelo srečna družina. Med seboj se odlično razumemo. Edini problem je denar, saj ga je premalo za vse štiri. Mama je brezposelna, oče pa popravlja avtomobile, a plača ni niti približno dovolj visoka. Trudimo se kolikor je to mogoče.
Večina ljudi misli, da nimamo finančnih problemov. Problem je v tem, ker človek vedno vse oceni na videz. Če je oseba lepa, ne more biti nesramna-in obratno. Razmišljanje človeka je trapasto. Niti moj fant Tomas neve, da nimamo veliko denarja. Ima me za lepo pametno in vedno nasmejano dekle z srečno družinico in starši, ki mi kupijo vse kar mi poželi srce. O srečni družini se ni motil, a kaj , ko vse drugo ni res.

Danes imava s Tomasom obletnico. Skupaj sva že 6 mesecev. Seveda sem mogla šparati celo večnost, da sem mu lahko kupila darilo. Urejala sem se kako uro. Dobila sva se namreč v neki prefinjeni restavraciji. Nikoli ga nisem želela pripeljati domov.
Čez 15min je pozvonilo pri vratih. "Cherieee zate je", sem slišala mamin glas. Ko sem pritekla dol po stopnicah sem ga zagledala. Pred mano je stal Tomas, čeden in urejen kot vedno. Le, da je tokrat gledal začudeno, kot še nikoli. "Zdaj razumem zakaj me nikoli nisi povabila. Se sploh zavedaš, kaj si mi storila??!! Konec je Cherie! Ne bom tratil časa z revnim dekletom. Adijo cipa".
Ko je odšel sem jokala. Kaj sem mislila? Mogla bi mu povedati resnico. Ampak je, kar je. Upam samo, da mu bom lahko še kdaj pogledala v oči.
Jutri je že ponedeljek, to pa pomeni, da ga bom videla. Zaželite mi srečo!

————————————————————
Hejla! Začela bom pisat to zgodbo. Prvi del je bol za uvod, obljubim pa, da bo postala zgodba bolj zanimiva.
lp,
K.

Vse za tvojo srečoWhere stories live. Discover now