Fantje in najboljše prijateljice

Fantov brat

Šolske minute so dijakom običajno minevale počasneje kot bi si želeli. Toda za Hanno je bilo dneva še prehitro konec. Vedela je, da Andrew ne bo prišel ponjo. Znajti se bo morala sama. Racala je proti glavni avtobusni postaji, zraven pa preklinjala, da ni prej naredila izpita za avto.
Le kako sem bila lahko tako trapasta?! se je karala, ko je sopihala pod za nosečnico pretežko torbo.
Misel na to, da bo morala Mary-Anne predati novico, ji ni dala miru. Preden se je domislila primernega načina, kako se pogovoriti s taščo, se je znašla pred vrati njene hiše. Debelo je pogoltnila ter potisnila ključ, ki ji ga je dal Andrew, v ključavnico.
V veži je bilo vse tiho. Sezula je čevlje in se po stopnicah povzpela do svoje sobe. Iz enega izmed spodnjih prostorov se je oglasilo oglušojoče piskanje.
Pralni stroj, je preblisnilisnilo Hanno.
Ko sta takrat z Andrewjem sedela v kuhinji, je opazila majhno sobico, ki je kuhinjo povezovala z vežo. Soba je bila pravzaprav hodnik, domovanje pralnega stroja in zamrzovalne omare.
Torbo je pustila zgoraj in se odpravila po košaro za perilo. V hiši še vedno ni bilo sledu življenja.
Jemanje perila iz stroja jo je zaradi majhnega prostora zaposlilo, da ni slišala vstopiti Oliverja. Prisotnost mlade ženske v hiši mu je vzelo sapo. Obstal je med vrati, naslonjen na podboj vrat s skodelico kave v roki. Hannah se je s polno košaro obrnila proti njemu. Kriknila je, perilo pa je padlo na tla. Olly jo je pozdravil z vprašanjem: »Ti si zagotovo Terryjeva, kaj?«
Njegov pogled se je ustavil na nosečniški majici. Nasmeh mu je zamrl.
»Noseča?!« je rekel glasneje, kot je nameraval.
Hannah se je mrtvaško bleda naslonila na pralni stroj. Za Oliverjem se je pojavila še Angelica. Andrew ji jo je opisal, da jo je zlahka prepoznala. Zravnala se je, da bi izgledala samozavestnejša kot je bila v resnici.
»Moj bog, prestrašil si me!« je najprej izdavila.
Olly je opravičujoče prikimal in z roko zamahnil proti njeni postavi.
»Toda... Ti... Noseča si!«
Hannah je zavila z očmi.
»To naj bi bilo očitno,« je ravnodušno dejala.
Hip zatem se je prikazala tudi Mary-Anne. Popolnoma mirna je sina premerila s pogledom.
»Ja, noseča je. Zdaj pa pusti ubogo dekle! Vidiš, da si jo na smrt prestrašil. To ni dobro za otroka.«
Molče se je umaknil Hanni s poti, ta pa je stopila do svoje tašče. »Em, gos... Mary-Anne? Kam naj obesim perilo?«

Med njeno odsotnostjo se je v kuhinji vnela vroča razprava.
»Kako, da jo je Terry pripeljal?« je takoj zanimalo Oliverja. »In zakaj je potem odšel ali ne bi mogel ostati tu in poskrbeti zanjo?«
»Dobro veš, da se je Terencu mudilo na vožnjo. Sam nam je to povedal.«
»Ni mu podobno, da bi za sabo po državi puščal nosečnice,« se je posmehnila Angelica.
»Si bila zraven, da veš?« je sarkastično pripomnila Mary-Anne in spravila snaho v zadrego.
»Mama, Terry in družina mi nekako ne gre skupaj. Poleg tega, kdo sploh je ta ženska?«
»Zakaj je sam ne vprašaš, namesto, da jo radovedno opravljaš. Olly, dekle je prišlo k nam v varstvo in bo tu tudi ostalo.«
Kljub temu, da je materi zmanjkovalo potrpljenja, je Oliver vztrajal.
»Si prepričana, da nas ne bo okradla?«
»Prepričana.«
»Pa bo Terry priznal otroka?«
»Ne vem. In me ne zanima.«
»Zakaj ni šla k njemu namesto k nam?«
»Nosečnica v petem mesecu na celodnevni vožnji s tovornjakom... Saj se šališ!«
»V petem mesecu?!«
»V petem mesecu.«
Vhodna vrata so zarožljala. Čim se je Hannah vrnila, je pogovor zamrl.
»Odprta okna niso najboljši zvočni izolator,« je mimogrede navrgla ter stopila pred Andrewjevega brata.
»Sem Hannah. Hannah Sanders,« se mu je predstavila.
»Oliver Tucker. Za družino Olly,« je vljudno odvrnil.
Njena gesta ga je presenetila. Predstavila se je tudi njegovi ženi, nato pa povprašala Mary-Anne, če lahko pri čem pomaga.
»Znaš pripraviti pečenko s krompirjem?«
»Seveda,« je pritrdila Hannah in si prislužila nejeveren pogled treh parov oči.
»Res?«
»Ja. Doma sem večkrat kuhala in pečenka s krompirjem je ena izmed mojih najljubših jedi.«
»Dobro. Potem boš ti skuhala večerjo, mi trije pa gremo v hlev. Nekaj je treba popraviti. Boš zmogla sama?«
Hannah je prikimala in nevede pridobila kanček taščine naklonjenosti.

Ob vrnitvi v kuhinjo so Mary-Anne, Angelica in Oliver našli Hanno sklonjeno nad lonci, mrmrajoč šolsko snov in zvezka, pozabljenega na drugem koncu pulta. Iz pečice je prihajal opojen vonj, da jim je zakrulilo v želodcih. Nekajkrat se je še obrnila in vsebina loncev je pristala poleg pečenke v pečici. Vmes se je sklonila nad zvezek, prebrala naslednji odstavek, nato pa ga začela ponavljati, ne da bi opazila občinstvo. Nazadnje je njeno pozornost pritegnil Oliver.
»Presneto, dekle zna kuhati!«
Hannah ga je prebodla s pogledom in prekrižala roke na prsih. »Zelo cenim takšno zaupanje.«
Mary-Annin obraz je spreletel nasmešek, ki ni ušel Hanninim očem.
Ne bo se več dolgo smehljala. Ko ji bom povedala, me bo zabodla in z vilami za gnoj pritrdila na vhodna vrata v poduk vsem bodočim Andrewjevim ljubimkam.
Morala se je potruditi, da ni prasnila v smeh ob misli, kako bi izgledala kot okras za vrata. Nadela si je nasmešek.
»Čez petnajst minut bi moralo biti gotovo. Mary-Anne, bi me pospremili gor?«
Svojega namena ni hotela razkriti, sicer bi morala govoriti pred vso družino.
V prsih jo je stiskalo in pogled na taščin resen obraz ni bil prav nič v pomoč. Izkušena ženska je hitro ugotovila, da je nekaj narobe.
»Mi želiš kaj povedati?« je vprašala.
Hannah je globoko zajela sapo. »Vi imate šesti čut za prepoznavanje težav,« je zamomljala bolj sebi kot njej.
Mary-Anne je prhnila.
»To že vem. In verjemi, trije neukrotljivi fantje s karakterji težjimi od povodnega konja te dodobra izurijo.«
Hannah se je rahlo nasmehnila. »Vam verjamem na besedo.«
»No, o čem si se hotela pogovoriti?«
Znova je začutila cmok v grlu, v očeh so jo zapekle solze.
»Prav o vašem sinu. Danes zjutraj mi je napisal SMS, naj vam sporočim, da ga ne bo domov.«
»Ne bo ga? Kaj ni rekel, da hoče biti s tabo zadnje mesece nosečnosti?«
»Seveda bi bil, če ne bi bil v priporu.«
Izdajalska solza ji je zdrsnila po licu, Mary-Annin obraz pa se je pomračil.
»Nisi rekla, da boš naredila vse, da rešiš njegovo kariero?!«
»Govorila sem z ravnateljem. Andrewa obtožujejo še nečesa, na kar pa nimam vpliva.«
»Nimaš vpliva, kaj?! Če ne bi bilo tebe, bi mojemu sinu ne bi bilo treba biti v zaporu!«
Materin vročekrven značaj je nadvladal običajno mirnost in je zavpila na Hanno.
»Imaš srečo, da nosiš otroka, sicer ne bi več dolgo dihala.«
»Tega se nekako zavedam,« je mrko zamomljala Hannah. Tašči si ni upala pogledati v oči, saj so kar žarele od jeze.
»Lahkoživke kot si ti nikdar ne bi smela spustiti v svojo hišo!«
»Hiša meni ni pomembna. Andrew me je spustil v svoje srce.«
Mary-Anne je s pestjo udarila po najbližjem kosu pohištva ravno v trenutku, ko je pri vratih pozvonilo in za hip zmotilo njun prepir.
»Naredil je napako! Hudičevo veliko napako, ki ga lahko stane službe in ugleda!«
Hannah je nameravala nekaj reči, a se je ustavila. Olly ju je klical iz spodnje etaže.
»Ti ostaneš tu!« je ukazala Mary-Anne. »Sramota si za družino.« Obrnila se je in naglo odkorakala.
Živahni glasovi spodaj so segli tudi do Hanne, ki je malce pomišljala, nato pa se odpravila za taščo.
Sredi stopnišča je vse potihnilo in štirje pari oči so se uprli vanjo. Presenečena nad odzivom je naredila še nekaj korakov, da je videla celotno vežo. Obstala je kot vkopana in nekajkrat globoko zajela sapo. Iz grla se ji je izvil krik. Morala se je brzdati, da ni zadnjih stopnic kar preskočila.