PROPAD ČLOVEŠTVA

NEUPORABEN

O velika ravnina, ki nas vse enači. Ne želim te biti del, kot je oče mislil. Še več, mislil je, da je najvišji. Mislil je, da je na hribu, kjer se lahko v svojem elegantnem položaju držijo le najboljši, a nihče ne ostane na vrhu za vedno. Sapica ali pravi potres, nekaj te vedno vrže navzdol. Tudi moj oče je postal neuporaben... in si je vzel življenje.

Kot klon mojega očeta bi moral biti najboljši; kot je on mislil o sebi — a njegovo subjektivnosti mnenje nima zame nobenega pomena. KOGA BRIGA MRTVEČEVO MNENJE O SINU?

Moj oče je živel v boljših časih; a kljub temu se je ubil ... Zla usoda, ki današnje dni dosega mnogo ljudi.

Zdaj ni enega dela, ki ga ne bi mogli opravljati roboti. Nekoč je bilo vsaj ena... in ravno to je počel moj oče. Bil je popravljalec robotov in dober je bil v tem. Še v njegovi generaciji so mu zavidali, da je imel takšno službo.

A prišel je čas, ko niti fizični roboti niso bili več potrebni. Program, ki popravlja programe; to je današnja realnost. Čas mojega očeta vidim kot zlato dobo: Ok, število zaposlenih še vedno ni bilo veliko, a vsaj ena služba je bila masovno na voljo. Popravilo Analizerskih robotov — pomoč tistemu, ki te nadomesti.

Analizerski robot lahko ustvari za vsako delo primernega robota. Nalogo človeka le detajlno opišeš in umetna inteligenca naredi zamenjavo zanj — kako nehuman je naš svet… Umetna inteligenca ni na hribu; ona je hrib. V resnici je umetna inteligenca tako preprosta, da me je sram, da je naredila zamenjavo zame.

Umetna inteligenca naključno spremeni program in simulira službo — to je vse. Ko po milijonih poskusih naredi uspešen program se tam ne ustavi... Naredi še najbolj hiter učinkovit in lahek stroj, ki nadomesti še najbolj pridnega delavca.

Vsaj bili so stroji. Dandanes dela samo še programe za posamezna dela... Program za učenje, program za izdelavo glasbe, program za umetnost, program za najem delavcev, program za odpuščanje delavcev, program za zakon in za ljubezen.

Ko je živel moj oče, so skoraj vsa dela opravljali stroji. Pravil mi je, da je bilo za določena dela dejansko ceneje najet človeka: Njegovim besedam, še zdaj komaj verjamem. Zdaj človeka zamenja program: Ti so neskončno hitrejši in neskončno cenejši. Cena programa je nična v primerjavi s plačo — še en razlog zakaj ljudje umirajo!

A jaz sem drugačen; jaz bom uspel. Ne bom se ubil; postal bom izumitelj. Neee, jaz sem izumitelj. Koliko let dela rabim, da si lahko to rečem? Ali je mojih 20 let preučevanja robotov sploh kaj vredno? Na koncu... robot vedno zmaga. 20 let truda in še vedno ne morem premagati programa. Samo razmišljanje o tem me naredi živčnega — še ena mojih napak, ki jo program nima.

Nekoč so si želeli zdravja in notranje bogastvo. A v tem ne vidim smisla. Edina stvar, ki si ji želim v tem svetu je premagati program: To bom tudi storil.

In čas beži!

Imam 28 let: sem v vrhuncu moje kariere, sem najboljši človeški izumitelj, a še zdaleč nisem najboljši izumitelj. Že skoraj 20 let živim na socialni pomoči — zadnji pomoči neuporabnemu človeku. A to se bo kmalu spremenilo. Ko bom naredil izum, ki si ga ni še noben program izmislil. Uspelo mi bo! Sem v vrhuncu svoje forme. Nekaj kar ne more reči noben program.

Program je vedno v vrhuncu: Zakaj se ne samo ubijem? Nikoli mi ne bo uspelo; a bolj bojim se ne-dejavnosti, kot si želim smrt.

Odprl sem mojo knjigo inovacij in že na prvi strani je bila moja najboljša ideja. Čas je, da dam vse od sebe. Če zdaj ne uspem, ne bom nikoli. Na tla sem položil polo papirja in nanjo zapisal svoje prve asociacije z svinčnikom kot je vedno počel moj oče. Sem sentimentalen — še ena mojih napak, ki jo nima noben program.

Začel sem risati plane za kuhalno-shranjevalni stroj ali kot mu jaz rečem. Vroči hladilnik. Moj plan je, da bo bil velik kot standarden hladilnik, a veliko bolj uporaben. Skuhal bo lahko dobesedno karkoli. V njem bo bil shranjevalni del (za narejeno hrano in za elimentarne sestavine) in kuhalni del, ki lahko: speče, scvre ter skuha prav vse in hrane nikoli ne zažge.

Samo pošlješ mu spletno stran z receptom in ob želeni uri dobiš obrok v popolnem stanju ob ustrezni temperaturi. Še več, med obrokom, daš na glavo kapo, ki ti meri možganske valove in vroči hladilnik točno ve ali ti je všeč in zakaj tako, da ti naslednjič lahko ponudi še bolj perfekten obrok.

Vse me moti; nikakor mi ne uspe izdelati stroja.  Ali je sploh vredno? Tudi, če mi uspe v današnjem svetu še vedno ni prostora za ljudi: Programi so preprosto hitrejši!

Mogoče… Mogoče lahko dokažem, da je možno tudi v tem svetu najti prostor za ljudi. Mogoče sem lahko zadnji žarek upanja za človeštvo.

In od takrat naprej je bila moja usoda jasna. Delal sem dan in noč. “Spanje je za šibke,” sem si pravil. Na začetku sem si dal optimistični cilj, da bom jedel, ko dokončam Vroči hladilnik — po treh mučnih tednih sem se odločil, da je tudi hranjenje pomembno — še ena mojih napak, ki jo program nima.

Leta sem delal. Šest let, natančno. Moja usoda je zaključena. Roke so so se mi zlile z orodji, moja hrbtenica je trajno ukrivljena in moje prejšnje življenje je za vedno izgubljeno. Lep si, žarek upanja!

V mojem telesu je zadnji kanček veselja, ki sem ga premoren sprejeti. Končno sem inovator. Čas je, da moj izum pokažem svetu. Začnem pri podjetju, ki prodaja hladilnike. Sprehodim sem se po njihovi trgovini. Bila so leta, odkar sem zadnjič zapustil hišo. Z hrano na dom in socialno pomočjo ni bilo  nobenega razloga, da bi jo.

In tam je bil… tako imenovani Hranilnik. Hladilnik za hranjenje. Boljša in modernejša verzija mojega prototipa. Niti primerjati se nisem mogel. Tekel sem domov, v mojo kuhinjo. Odprl sem predal in vzel ven očetov  nož. Ali bom to storil? Se prerezal, kot se je oče. Moje telo ne bo nikoli enako. Za nikoder sem, za nič, lahko samo še umrem. Še za zemljo nisem dober pognojit. Nož sem si zaril globoko v nogo. “To je zato, ker nisi dovolj dober,” sem si rekel.

V tistem trenutku bi lahko srečno izkrvavel, a me je ena primitivna želja po življenju peljala do škatle za prvo pomoč. Še ena mojih napak, ki jo robot nima.

Poskusil sem si vzeti življenje večkrat, kot sem pripravljen priznati. Na koncu sem ugotovil, da mi nikoli ne bo uspelo. Nisem tako močan, kot je bil moj oče.

Potem sem pa dobil idejo. Če si življenja že ne morem vzeti, potem ga lahko vsaj za nekaj uporabim. Imam ogromno znanja o robotih, programih, inovacijah… Kje bi lahko to znanje uporabil?

In kot vihrava nevihta me je ideja odnesla v nov svet. Moje znanje bom uporabil v investiranju... Z leti treniranja točno vem, kaj naredi slabo idejo in kaj dobro? In sem šel na internet in vložil svoj denar v “dobre” ideje. Za razliko od tradicionalnih investitorskih programom nisem vlagal v varne modre naložbe, ampak v nevarne rdeče.

Konkurence praktično ni bilo; ni bilo več “ljudi” ki investirajo. Končno sem bil na hribu, ki sem si ga tako želel. Ohranjati položaj je bilo težko, a nikoli nisem padel. Denarja sem imel v mojem računu več kot so ga imeli vsi ljudje, ki sem jih spoznal v mojem življenju.

A nič lepega ni večno — drugi ljudje so odkrili mojo anomalijo v svetu robotov in so se učili mojih taktik. Skoraj sem že pozabil, da obstajajo tudi drugi ljudje. Počutil sem se ogroženega; kaj če postanejo boljši od mene?

Hitro sem kupil analizerski robota in ga postavil v sobo v kateri imam računalnik. V naslednjih parih tednih je skeniral vse moje navade investiranja: Naredil je program, ki me bo nadomestil. S tem programom sem postal najbogatejši človek na svetu. Če je bil kdo na hribu, sem bil jaz.

A ne moreš narediti hrib brez kopanja luknje... Vse zadnje človeške investitorje je nadomestil moj program. — Število služb se še enkrat zmanjša. Število samomorov poveča.