POLJUB VRTNICE (kratka zgodba)

POLJUB VRTNICE

Nekega dne, sva se jaz in sestra, odpravili v staro hišo najine tete. V njej sva se radi igrali, ter raziskovali. Naenkrat pa me je sestra poklicala ter dejala:
"Hej Tani! Poglej! Poglej! Knjiga urokov!"
Seveda sem takoj stekla do nje. Hotela sem ji reči naj ne izgovori na glas nič, kar je na pisano. A bilo je prepozno.
"Bodi kar si. Ne zavračaj ljudi. Bodi to kar vsi mislijo, da si."
Takoj, ko je končala me je pogledala. A kaj. Urok je bil izrečen. Začela sem se spreminjati. Spreminjati, v vrtnico. In zdaj čakam. Vsak dan čakam. Čakam, da Sonce vzide. Čakam, da se razcvetim. Čakam, cel dan čakam. Zvečer se spet zaprem. Znova čakam. Čakam, da spet Sonce vzide. Čakam, da se spet cel dan ponovi. Hkrati, pa čakam, da nekdo pride. Nekdo, ki bo skrbel zame. Nekdo, ki rešil me bo. Saj se ne pritožujem. Vsak dan pride Nina in se pogovarja z mano. A vseeno bi se raje pogovarjala kot človek. Ne kot vrtnica. Tako je trajalo skoraj leto, ko nekega dne Nine ni in ni bilo čakala sem, a je ni bilo. skrbelo me je že, da se jim je kaj zgodilo. A vseeno nebi mogla storiti nič. Nato pa je prišel fant. mlad fant. Na pogled toliko star kot jaz. Približal se je ter pokleknil. Me izkopal ter posadil v mokro, svežo zemljo. V lončnico. Posadil me je v večjo posodo ter odnesel mami ter očetu. Mama je dejala: "Hvala ti. Zdaj jo lahko podarimo Nini kot poročno darilo. saj ne moremo nič več. pa še Nina bo vesela ker bo njena sestra ves čas ob njej."
In ugotovila sem zakaj Nine ni bilo. A zakaj mi ni povedala? No bila sem kot poročno darilo moje sestre. Žal ne bom na njeni poroki. In tudi na sliki me ne bo. Nato je začelo deževati. Panično so me skrili pred dežjem ter odšli v hišo. Bila sem tako žejna, ko je kar na enkrat tisti fant prišel ter me postavil na dež.
"Najbrž si žejna, kaj ne?"
Zemlja se je navlažila in postavil me je nazaj na suho. Še vedno je bil zunaj in me gledal in gledal in gledal. Nato pa dejal:
"Lepa si tako kot človek, kot tudi vrtnica."
In tam je sedel še nekaj časa, potem pa odšel in ni ga bilo nazaj. Deževalo je do jutra, ko se je vse umirilo in zjasnilo.Nina je prišla z avtom do doma, ko je prišel tisti fant in me hitro skril. Nina je dejala, da bi me rada šla pogledat saj me včeraj ni. Prigovarjali so jo da ne, saj so me že oni in sem v redu. Nekaj časa je vztrajala a je na koncu le popustila. Bila sem vesela, da ni kar tako rekla, da me ne gre pogledat zaradi družine. povedali so mi, da je ni bilo, ker je šla po poročno obleko. Pomislila sem, kako uživajo v hiši. Izgledalo je kot, da so name že pozabili. Le tisti fant me je kdaj pa kdaj obiskal. Poroka se je bližala jaz pa bom za vedno le lepa roza vrtnica. Naslednji dan je šla izbirati hrano a mene ni bilo zraven. Nato je imela dekliščino. A me ni bilo na njej. Nič pred sestrino poroko nisva počeli skupaj. Čisto vsaka ura brez nje je bila čisti dolgčas. A ura teče in nič ne reče. Do poroke je bilo le še pet dni in jaz sem bila še vedno vrtnica. Nato pa se naslednje jutro pripelje limuzina. Nisem verjela svojim očem a izstopila je moja teta. tisti fant je šel do nje in nekaj razlagal. Nato je teta razočarano zmajala z glavo ter pristopila do mene. Dejala je le nekaj besed. Ni bilo kaj običajnega a dejala je le to in ostala tiho. Še je stala tam.
"Mora jo poljubiti nekdo, ki jo resnično ljubi in bi rad, da se spremeni nazaj v človeka. To je lahko tudi Nina. Pravzaprav Tanja ni imela fanta tako, da mislim, da jo mora."
"Ni nujno."
Je dejal tisti fant ter se sklonil in poljubil moje cvetne liste. Teta pa je dejala:
"Poljub vrtnice, iz prave ljubezni spremeni nazaj v ljubeče dekle."
In spreminjati sem se začela. Spreminjati nazaj v človeka. Bila sem grozna. Že dolgo je od takrat, ko sem si nazadnje zamenjala obleke. Pretihotapili so me v hišo ter jaz in teta sva šli skupaj v kopalnico, da ni izgledalo kot, da ni nikogar a je zasedeno. Tako sem se umila, očedila in do poroke ostala skrita. Napočil je dan poroke. Vse je bilo pripravljeno le še preverila sem kdo je človek s katerim se namera poročiti moja sestra.
"Kaj!!??"
"Če kdo nasprotuje teji zvezi naj se oglasi zdaj, ali za vedno molči..."
Na stežaj sem odprla vrata cerkve ter zavpila:
"Jaz!! Jaz nasprotujem!!"
Nina je stekla z oltarja, me močno objela ter dejala:
"V redu si! Hvala bogu! Ampak zakaj nasprotuješ? Saj ga sploh ne poznaš!"
"Še kako ga poznam! Na! Preberi tole!"
Podala sem ji list na katerem je pisalo vse o njem. Pogledala ga je z grozo v očeh, ter stekla iz cerkve.
Čez nekaj let si je našla pravega. Tako kot jaz. Tisti fant mi je le povedal ime. Ime mu je bilo Maks. Če tako gledaš, smo imeli skupno poroko, skupno zabavo in skupno hišo. Skupaj smo kupili dvojčka. Bil je prekrasna vila. In tako smo se zabavali. Tudi moja nečak in nečakinja sta kmalu prišla na svet. Jaz pa sem prav tako imela hčer in sina. Bila sta dvojčka. in tako pridna. pri petih letih sta naredila že vse sama. Tako, da sem imela končno čas na vrt posaditi lepe, roza vrtnice.