Elmira

S

Nagnem se bližje, ko naenkrat zaslišim tih žvižg in ob meni leži še ena oseba, ženska z glavo udari ob mokra tla. Dvignem pogled in tik nad nami zagledam odprto strešno okno, skozi katerega nežna mesečina meče svoje dolge žarke. Nad tem oknom se sklanja temna postava. Svetloba luči v dvorani ne osvetli njenega obraza, a v njenih rokah lahko razločim pištolo, uperjeno naravnost vame.

•••

M

"Bi moral kaj vedeti?" piskne s cvilečim in nenaravno visokim glasom, kot bi govorila gumijasta račka, a vseeno me zmrazi po hrbtenici. Navsezadnje je trenutno moj nadrejeni, no, posrednik med mano in naročnikom, ker bi ta najraje ostal anonimen. In pravkar sem zamočil atentat. Hudo zamočil.

•••

S

Če povem po resnici, se ga bojim. Bojim se ga bolj, kot sem se ga bala, ko je vame meril s pištolo. Bojim se njegovega odziva, njegovih dejanj. Ne morem predvideti, kaj bo naredil sedaj in to me straši. Nikoli v življenju me še ni bilo tako strah.
Nenadoma se spet obrne, dvigne roko in orožje proizvede bobniče pokajoč zvok, ko krogla poleti proti meni. Niti pomisliti nimam časa, naboj zadane mojo desno ramo. Bolečina zmrazi moje telo, ga preplavi, mišice mi otrpnejo in nemočno padem na tla.
Še dobro, da sem levičarka. Zakaj so to moje prve misli, ko stopi korak bližje in nameri še v mojo glavo?

•••

M

Zadrži dih, zdaj se tresem tudi jaz. Imel sem nalogo, enostavno kot nikoli prej, in uspelo mi je zamočiti. In ona je kriva.

•••

S

"Hvala vsem petim, da ste prišli." Petim? Zasukam glavo in se ozrem po sobi. Fant svetlih oči me je tako zamotil, da sploh nisem uspela prečesati celotne sobe. Nekaj stolov stran sedi še ena postava, katere pogled je usmerjen naravnost vame.
Njegove oči so smaragdno zelene.
Moje srce se ustavi.

Če želite brati še kaj mojega v angleščini, check out The Clouds of the Next Generation.