Suženj teme

8. del - The end continues

Po dveh dnevih smo prispeli na ozemlje malega Tuhke. To sem razbrala iz preiskujočih pogledov, ki jih je neutrudno namenjal svoji okolici. S pogledom je iskal znane obraze. Iskal tam, kjer moje oko morda sploh ne bi zašlo. Ne bi bilo prvič, da bi se njegovo pleme tako zlilo okolico, da bi jih neč hudega sluteč mimoidoči zaznal šele, ko bi na vrati začutil ostro konico sulice.

Vikingu sem nežno pomignila z roko naj malce upočasni hojo. Previdnost tukaj ni bila odveč. Bilo je sumljivo tiho. Pretiho. Slišalo se ni niti padanje težkega snega z vejevja smrek, ki nas je spremljalo celo pot.

Ravno sem želela Tukho položiti na tla, ko me je z vso močjo nekaj zadelo v glavo. Moja zadnja misel, preden me je zajela tema, je bila o mojem Vikingu. O moj Viking, prosim, ne zapusti me še ti...

Zdelo se je kakor da je minilo mnogo lun odkar sem se nazadnje zavedala zunanjega sveta. Po trenutku šoka ter panike, kje sem, je sledil krut spomin. Sneg. Tuhka. Viking. O ne, kje je Viking?!

Težke in zatekle veke so bile zlepljene med seboj in v glavi mi nabijalo kakor da bi mi nekdo s kamnom želel zvrtati luknjo v lobanjo. Ne vem, če sem bila že kdaj bolj utrujena. Bolj v bolečinah. Mravljinci so si neprijetno širili po mojem telesu.

Z roko sem si želela pomiriti utripajoč glavobol, ko sem se dojela, da rok ne morem premakniti. V meni se je dvignila panika. Sunkovito sem potegnila roko navzgor in začutila kako se mi je ostra vrv zarezala globlje v zapestje. Napaka. Po podlakti mi je mezela topla tekočina. Stisnila sem zobe in zadržala nemi krik. Še vedno nisem mogla odpreti oči.

Umirila sem dihanje in se trudila prisluhniti zvokom okoli sebe. Nič.

Čakaj malo, se mi samo zdi ali v daljavi slišim tihi glas Tuhke?

Tuvalu moraš odpreti oči, sem si prigovarjala. Dobro, na tri odprem oči, sem se opogumljala. Ena, dva-, in telo se mi je zakrčilo v bolečini. Oči so me pekle in solze so mi lile po obrazu. Huh, to ni dobro. To nikakor ni dobro.

Dvignila sem glavo in začelo se mi je svitati kje bi lahko bila. Vse je bilo belo. Povsod so bile namreč položene kože snežno belega severnega jelena, ki bi še tako izurjenega morilca prekanile, da je to v daljavi le še ena zaplata snega. To bi znalo biti skrito pleme v gorovju.

Nenadoma sem z leve strani ujela ritem bližajočih se korakov. O ne. Bila sem nemočna. Zavezana in brez moči kakor mlahava vreča. V mislih sem se že pripravila, da morda ne preživim, ko me je presenetil prijazen ton prišleka.

»Resnično se opravičujem, da so se naše poti združile na tak boleč način, toda moraš razumeti, da nismo vedeli tega, kar vemo zdaj.« je spregovoril zajeten moški obdan s kožami in brado, ki je bila polna vpletenih ostrih krempljev ter malih kosti.

Še vedno v šoku sem le nemo strmela v to pojavo.

»Tuhka nam je povedal, da ti je ime Tuvalu?« je spregovoril v popolni govorici mojega ljudstva. Niti sledu o robatem naglasu s katerim se je ponašal Tuhka.

»Kje je Viking?« sem bleknila prvo stvar, ki mi je padla na pamet.

»Naj te najprej rešim teh vrvi, nato pa ti bom vse razložil.« videl je moj dvomljiv pogled in dodal, »Ne skrbi, tvoj volk je pred šotorom. Nepoškodovan. Če je kdo utrpel poškodbe so bili to moji možje, ko so te skušali odvleči sem.« se je rahlo nasmehnil, »šele Tuhka ga je pomiril. Vse odkar si tukaj, ni zapustil svojega mesta pred šotorom. Tudi sam bi bil vesel tako zvestega prijatelja.«

»Dobro.« sem odvrnila. Še vedno nisem bila čisto prepričana, da me ne bo poskušal ubiti, a če me bo odvezal se bom vsaj lahko branila.

Izza pasu je povlekel oster nož z držalom iz umetelno izrezljanega jelenovega rogovja ter mi s srhljivo natančnim gibom osvobodil zapestja. Pomela sem si ranjeno kožo ter previdno stopila korak ali dva nazaj.

»Viking.« še dobro nisem končala stavka, ko je bil že ob mojem boku.

Moški je dvignil roke, češ saj nisem nor da se bom zoperstavil tej zverini, in me nemo prosil naj mu dam priložnost.

Morala sem priznati, da mi radovednost ni pustila kar tako oditi. Naj mu bo.