Plešejo po prstih,
kličejo me brez imena,
ko na trudne bele veke
mi polagajo bremena.
Dušo kličejo, mi jo počasi,
trgajo iz oprijema.
Jaz pa nočem tja za njimi.
Strah me je, da bom tepena.
Sama kličem odločitev,
na razpotju med obema;
labirint pasti in strupov
ali prazna črna tema.
YOU ARE READING
Medmet
PoetryZbrane pesmi, utrinki. ♡ Čustva zavijemo v besede kot sladkorčke v celofan, ližemo jih z očmi in okušamo jih s srcem. Medmet je moje besedno posnemanje tega kar čutim, moj celofan za zbirko sladko-kislih sladkorčkov. Odvij jih in poliži... Kaj čut...
