Gozdne jagode

Prvi Spomin

❀ ❀ ❀

Lepa ženska je, to se vidi še preden si sname rdečo kapuco in z oči odmakne temen pramen las.
Premika se počasi, v kočo vstopi kot meglica in z njo jutranja svetloba. V košarici nosi same dobrote; sadeže, cvetlice, storže, korenike. Kot travica se vpogne nad pleten košek v kotu in poljubi dete v njem.
Res je lepa.

Prostor je majhen a prijeten, napolnjen s toplino ter mehkimi vonjavami. Sivka, kamilice in divja meta visijo s stropa kjer obrnjene na glavo čakajo naslednje življenje.
Okna, kolikor jih hiška pač premore, so skrbno zagrnjena s porumenelimi zavesami, da žarki vzhajajočega sonca nebi zbudili otroka. Čeprav jih je že krepko načel zob časa, še vedno služijo namenu. Špranje v strehi so tiste, ki snope rumene svetlobe spustijo na bled otroški obrazek. Pozimi jih lepa ženska zakrpa s kosi blaga.
Volnena odeja in stara peč ji zadoščata, da srce ohrani živahno, a detece zime še ni doživelo. Na svet je pokukalo pod spomladanskim soncem skupaj z vijolicami in narcisami, kar daje ženski dovolj časa za iskanje novega doma z manj špranjami v strehi.

Je divja ptica brez stalnega prebivališča, brez kompasa z iglo, ki kaže na kraj kamor se lahko zateče. Ne more se vrniti nikamor. Ne pozna preteklosti, ali pa zgolj nima preteklosti, ki se je hoče spominjati.

Na plan povleče črno skrinjico ter iz nje drugega z drugim pobira pisma. Vsa so lepo ohranjena in še vedno dišijo tako, kot so dišala, ko jih je prejela. Napisane besede se izlivajo v povedi in povedi se izlivajo v stavke in stavki se izlivajo v spomine.
preteklost, preteklost, preteklost...
Sunkovito, z glasnim treskom zapre skrinjico.

Še tisto noč v koči dolgo gorijo sveče oranžnih in modrih plamenov. Sence predmetov plešejo po lesenih stenah, ko jih lepa ženska premetava po prostoru. Zavije jih v temno ruto, ki si jo oprta na ramena. Ni težka, saj predmetov ni veliko, in ti niso obteženi z vrednostjo, tako kot njeno dete, zato kočo zapusti kot je vstopila; v temno noč, pod prazno luno, lahek vetrc, dišeča meglica.

Črna skrinjica je ostala pod pečjo.
Sveč ni upihnila.

❀ ❀ ❀

Luan odpre oči. Njena senca je nekoliko daljša kot je bila prej in tudi barve neba so za odtenek toplejše. Na dlani ji še vedno posedata krvava plodova. Okolene jo v tesno kletko svojih koščenih prstkov, a ne premočno, saj ve, da premoč ni moč in da je moč njenega prijema neprimerljiva z močjo, ki jo drži v rokah pa čeprav jo lahko uniči le z drobnim gibom.

Največjo težnost skrivajo stvari na katerih to najprej ni najbolj očitno in ki so na videz krhke, nemočne. V tej moči lahko uživajo le tisti, ki vedo, da moč teh stvari ni pogojena z njihovo močjo in, da  jih lahko le ta moč naredi močnejše od tistih katerih moč je pogojena z njihovo.

Luan to ve. Pod jezik postavi še eno gozno jagodo.