Jan's POV
Se kar naprej prepoteno zbujam iz sanj. Misli mi vrvijo po glavi in ni šans, da bi jih uredil. Vsako minuto razmišljam o njem. O njegovih čokoladno rjavih očeh. O njegovem sladkem nasmehu in načinu, kako zame najde prijaznost, ko je do drugih grob in žaljiv.
Že pred mesecem dni, sem staršem povedal, da sem gej. In veste kaj? Že pred mesecem in pol sem se izpovedal Gašperju. In veste kaj še? To sem naredil v upanju, da bo takrat povedal, da se z njim dogaja enako. Ker sem pred dvema mesecema ugotovil, da sem popolnoma zaljubljen vanj.
Torej, pred mesecem in pol, me je prvič objel, na samem sva bila. Povedal mi je, da je vse v redu. Da sma še zmeraj prijatelja. Da razume.
Vendar morate razumeti, da mi je s tem objemom hkrati naselil toplino v srce in mi vanj zapičil na tisoče bodal. In to se še zmeraj nenehno dogaja.
Včasih se mi le dozdeva, da sldke nasmehe, ki kar žarijo iz njegovega lica prihrani le zame, a nato se mi misli zbistrijo, spet sem prepričan da je le naključje. Najboljša prijatelja sva. Nasmehi so vendar tudi le za najboljše prijatelje, kajne?
Ali pa to jutro, ko sem vstal iz postelje ker nisem več zdržal pritiska in ga poklical po Skypu. Ko se mi je javil le v spodnjih hlačah. Ponavljam: skoraj nag. Nisem mogel odvrniti pogleda. Zardeval sem kot kuhan rak in jecljaje sem mu poskušal povedati, da nj panike.
Ni ravno uspelo.
Nato sva se nekako zmenila, da pride kasneje v mesto in bova odšla na pijačo. Takšna srečanja se ponavadi končajo z obiskom trgovine in nalivanjem z Monsterjem na klopci v parku.
Tudi danes je tako.
Vendar je tudi drugače.
Na vsak način ne morem iz njega odmakniti pogleda. Še posebej zaradi jutranjega pripetljaja, mi pogled ves čas potuje do njegovih prsi in ne morem si pomagati. Ko me pogleda zardim kot punca in povesim pogled. Najbrž zdaj misli, da se mi blede.
Ko sedeva na klop v varno zavetje dreves, si podajava pijačo in srčno upam, da ne opazi tresenja moje roke. Dolgo časa sva tiho, kar se nama v preteklosti ni pogosto pripetilo. Nato tiho spregovori:
"P-pač tisto zjutrah , hmm...zjutraj...um sori. Mogoče ti je moglo bit malo čudno," odmahnem roko in zardim ob spominu. Prekleta bleda koža. Vidim, da je tudi njegov ljubek obraz poln sramu. Je to le zaradi čudaškosti, ali kaj več? Mah. Ne.
"P-pa sej je pač okej. Saj sma frenda. Ni panike," nisem prepričan če prijatelji res počnejo take reči. Počasi pokima, kot da bi premleval rečeno. Izgleda kot da bo nekaj rekel, nato pa usta spet zapre in utihne. Mogoče, ampak čisto malo mogoče se mi zazdi, da se mu lica obarvajo rdeče? Pa so se res? Ostane mi le upanje.
A/N Upam, da je v redu in, da vaše življenje zaradi tega ne bo bolj grozno kot prej. :'D
Hvala za branje!
~GrumpyKat
