ČRNA VRANA

Črna Vrana 1. del

"Ne jokaj Harper, princese ne jokajo!" Victoria je vzela robec in mi začela brisati solze z obraza. "Ampak jaz nočem biti princesa, hočem živeti življenje, kot vsako normalno dekle," sem začela hlipati. "Tako pač je Harper, ne moreš pomagati, če sta bila tvoja starša iz kraljeve družine" mi je govorila Victoria. Ustnice je imela stisnjene in napete, kot bi zadrževala besede, pas je imela zategnjen, da se je razkazala popolna postava in njene nožice so se stiskale v premajhnih čevljih.

"Že celo življenje veš, da si princesa. Sprijazni se že in ne bodi mevža, sicer so tvoji starši umrli zamanj!" Preveč je rekla. Preveč. Odtegnila sem si pretesno obleko in osvobodila divje lase, ki so zaplapolali v majhnem vetriču sredu pokopališča. "Moja starša sta umrla po nesreči," sem jo začela gledati tako globoko v oči, da sem videla njeno odločnost. "Obvladaj se, Harper. Veš, kako se obvlada, saj si princesa" je nadaljevala. V njenem srcu ni bilo čutiti mehkobe. Victoria je poznala le perfekcionizem in disciplino."Potonila sta na jahti, Victoria! Bila je nevihtna noč!" začela sem kričati in jokati, sesedla sem se na tla pred grob mojih pokojnih staršev.

"Vstani Harper, umazala si boš obleko!" ta ženska ne pozna milosti. Nisem je ubogala. Še bolj je stisnila ustnice: "Vstani! Rekla sem, da vstani! Ubogaj me, Harper!" povlekla me je za roko, da se mi je skoraj izpahnila rama. Nisem rekla nobene pripombe več, samo gledala sem jo. "In spni si že te trapaste črne lase, moraš imeti urejeno pričesko!" pogledala je proti pasu: "Kaj sva rekli glede bokov? zategni, da boš suha! Lepo postavo je treba imeti dan in noč!"
"Zakaj tega ne rečeš drugim dekletom? One nosijo debele puloverje in ohlapne hlače!" Victoria je še vedno vztrajala: "One niso princese. Tvoja učiteljica discipline sem že vse od tvojega tretjega leta starosti! Sedaj sem jaz tvoj glavni skrbnik, dokler ne dopolniš 18 let! Tvoji starši sedaj ne obstajajo več." Razjezila sem se. Porinila sem jo stran od sebe in stekla s pokopališča. Vrane so krakale tako na glas, da nisem uspela slišati Victoriijih besed. Saj tudi nisem hotela.
"Komaj čakam, da bom stara osemnajst let! Sama bom skrbela zase!" sem si mrmrala, medtem ko sem tekla proti gradu.

"V bistvu ne, gospodična Harper" pred mano se je pokazala prefinjena gospa. Imela je oprijeto rdečo obleko, dolge nohte, ki so se lesketali v mesečini in lase, verjetno stokrat umite in skodrane, da ti je vzelo sapo. Perfektna. Imela je tako dolge trepalnice, da bi z njimi lahko brisala prah, čevlji pa so bili tako visoki, da bi škratje komaj splezali na stopalo.

"Oh, Natalie!" sem rekla zadržano.
"Kako prosim?" prezrla me je s pogledom. Popravila sem se: "Dober večer, gospa Natalie!" Prikimala je.
"Slišala sem tvoje mrmranje. Ljudje bodo skrbeli zate do konca tvojega življenja. Pripadaš kraljevi družini in nisi le navadno dekle. Sedaj pa me ubogaj: pojdi v grad, spni si te grde lase in si obleci lepšo obleko, danes je še ena gostija in sicer pride grof Rayne z njegovim sinom. Nočeš izgledati tako." in izginila je. Pomela sem si oči, če sem si slučajno domišljala to slavnostno teleportiranje. Ampak ne. gospe Natalie res ni bilo več. Pogledala sem okoli sebe. "Magija!" sem zašepetala. Takrat me je nekaj zagrabilo za ramo. Obrnila sem se tako hitro, saj sem se zelo ustrašila. "Harper!" bila je Victoria. "Kaj se pa to pravi! Saj si..." prekinila sem jo: "...princesa, ja vem."

Stekla sem do vrat in jih odprla. Victoria je hodila za mano, saj po njenem mnenju princese ne tečejo. Jaz pa sem ena posebna princesa. Princesa Harper Gomez.