“A si vesela, da imaš zdaj oblačila pri nas?” jo vprašam, ta čas, ko likam oblačila.
“Ja, sem vesela. Ker bi potem morala pred vikendom razmišljati kakšna oblačila moram vzeti za cel naslednji teden.” mi odgovori.
“Verjamem.” pritrdim.
Nadaljevale smo z delom, Lejla je zlikane oblačila zlagala v koš in ko je bil polen, je odnesla v svojo sobo in jih pospravila. Moja in mamina oblačila sem dala na jedilno mizo.
Po dveh urah likanja in pospravljanja oblek v omare smo postale utrujene, jaz od likanja in Lejla od pospravljanja svojih oblačil v omaro.. Likalno mizo in košaro smo odnesle v pralnico in po tem smo odšle dol v kuhinjo.
“Mama, tvoja oblačila smo v tvoji sobi.” sem ji povedala, ko je prišla k nama v kuhinjo.
“Dobro, hvala.” odgovori.
“Ni problema.” sem dodala.
“A boš tudi ti kavo?” jo vprašam.
“Lahko.” odgovori mami.
“Zmenjeno.”
Mama je prisedla k pultu in čakala na kavo. Lejla je ta čas vzela tri skodelice iz omare in jih dala na pult, vzela je še mleko in sladkor.
Natočila sem kavo v skodelice in vsaka si je vzela svojo in si dala mleko in sladkor. In eno uro smo se pogovarjale in pile kavo.
Ob sedmih zvečer smo se dobile spet v kuhinji, ker smo bile vse tri lačne.
“Kaj boste vidve jedle?” naju vpraša mami.
“Ne vem, samo vem, da sem lačna.” ji odgovorim.
“Jaz pa vem kaj bi jaz jedla.” reče Lejla.
“Ja? Kaj pa?” vpraša mama.
“Riž bi jedla.” odgovori Lejla.
“Vidiš tega se pa jaz ne bi spomnila.” odgovori mama.
“Sem se pa zato jaz spomnila.” je v smehu povedala.
“S ćim se ga naredi?” vpraša mama.
“Lahko se ga naredi s piščancem.” predlagam.
“Dobro. Po tem večerjo imamo že splanirano. Samo je treba še skuhati.” reče mama.
Po eni uri kuhanja večerje smo se le usedle k mizi in smo začele jesti, ker jaz sem bila že zelo sestradana.
