“Ooo dobro jutro Klari.” me pozdravi Lojz.
“Dobro jutro Lojz. Kako si?“ ga vprašam.
“Odlično sem, ko te spet vidim. Sem te prav pogrešal za tem šankom, veš?!”je veselo povedal Lojz.
“Verjamem Lojz. Jaz sem tudi tebe pogrešala. In pogrešala sem tvoje štose, veš?”
“Ja, prav vesel sem, da si prišla in da ti jih bom lahko pripovedoval.”
“No lepo, verjamem. Povej, kaj boš pil?”
“Danes mi daj za spremembo en sadni čaj in zraven bi pa še en jabolčni zavitek prosim. Seveda, če je.”
“Dobro. Čakaj, moram pogledati za zavitek, ker danes sem po dolgem času spet tukaj in nisem še vse pregledala.”
“Dobro, dobro. Ti kar počasi, bom počakal.”
“Hvala. Ti bom zdaj pripravila čaj in potem bom pogledala za zavitek.”
“Dobro. Grem se usesti, kamor ponavadi. Saj še veš kje sedim?”
“Ja, ja vem.”
“Dobro.”
Lojz se je šel usesti in jaz sem šla pogledati zadaj v hladilnik, če je kaj tam. Pogledala sem po hladilniku in tam ni bilo nič, pogledala sem še v skrinjo in tam sem le dobila en pladenj jabolčnega zavitka. Pladenj sem odnesla v šank in ga odložila na pult. Šla sem do Lojza in ga vprašala: “Koliko časa maš?” sem ga vprašala.
“Do kosila imam čas. Zakaj?”
“Sem dobila v zamrzovalniku en pladenj zavitka. In zdaj bi bi ti urezala en kos in bi ti ga segrela. A bi počakal?”
“Ja, ja z veseljem lahko počakam. Lahko mi pa daš en kos torte. Bom potem pred kosilom vzel še en kos zavitka.”
“Zmenjeno. Kakšno tortico pa bi?” sem ga vprašala.
“Uff, težko izberem. Kakšne pa imaš?”
“Zdaj z glave ne vem, kakšne so. ker od takrat, ko sem začasno končala se je izbor tortic malo spremenil.” sem mu dejala.
“Ja, ja razumem. Najbolje, da greva skupaj pogledati.” reče.
Šla sva do pulta, Lojz je gleda v vitrino, jaz pa sem šla za šank in čakala, da si Lojz izbere tortico.
