Ples v dežju

1. POGLAVJE

»Potni list, očala, telefon...« Sem mrmrala sama sebi, medtem ko sem že stotič preverjala, če imam res vse spakirano. Zvečer namreč odhajam na šolsko ekskurzijo. Sovražim ekskurzije. Vedno dobimo celo tono delovnih listov, potem pa od nas še pričakujejo, da bomo ves čas pozorni na to, kaj profesorji govorijo. Edina dobra stran je, da gremo na celino, tako da mi ne bo treba obleči kopalk; Izogibam se jih kolikor se le da.

Ozrla sem se po sobi, če bi slučajno zagledala kaj, kar bi lahko potrebovala v Grčiji. Pogled se mi je ustavil na majhni plišasti ribici, s katero sem spala že odkar sem bila v vrtcu. Za trenutek sem oklevala, a nazadnje sem jo le potisnila v kovček. Kakor hitro prispemo v hotel, jo bom vzela ven in skrila pod blazino... Ja, točno to bom naredila. Počutim se rahlo bedno, da jo sploh jemljem s seboj, če bi jo kdo videl, pa bi tako ali tako bilo še slabše. Ampak ne morem je pustiti doma. Hočem reči, dejstva, da me je rešila pred roza dinozavrom, ko sem se prestrašena štiriletnica skrivala v omari, ne morem kar prezreti.

»Lubica, pridi dol, večerja je gotova.«

»Že pridem; Samo še kovček odnesem do avta.« Zaprla sem kovček in ga počasi vlekla s seboj po stopnicah.

»Oh Mila, daj da ti pomagam, to mora biti težko. Čakaj, bom rekla Davidu, naj ga odnese.« Moja dobrovoljna mama je prihitela k meni, v svoji tipični opravi; rožnat predpasnik in navijalke v ne preveč dolgih, svetlih laseh. Velika kuhalnica v roki le še bolj poudari njen videz tipične gospodinje. Ampak vedno ni bila takšna... Tako vsaj trdi sama; vedno me poskuša prepričati, da sta z mojim očetom bila najbolj avanturistična človeka na svetu. Kakorkoli, ločila sta se, ko sem bila stara eno leto, baje zato, ker je oče spoznal drugo žensko, ko je bil na službenem potovanju v Španiji. To je bilo zelo težko obdobje za mojo mamo, ki je bila povsem nora nanj. Pri svojih 22ih letih je bila povsem na tleh, zato sem tačas živela z babico in dedkom. »Dokler ji ne bo bolje,« sta rekla. Kmalu se ji je stanje res izboljšalo, rekla je, da sem jaz bila edini razlog, da je lahko vztrajala. Stvari so se obrnile na še bolje, ko je devet le kasneje spoznala Davida in še jaz se spomnim, da sta bila čisto zaljubljena. No, saj še vedno sta. Tudi meni je všeč, nisem potrebovala dolgo, da sem nanj začela gledati kot na svojega očeta.

Ja, moja življenjska zgodba zveni kot življenje glavnega junaka kakšne brez vezne drame. Najbolj bedno je dejstvo, da se ljudem smilim, ker ne poznam svojega očeta, čeprav se res trudim, da name ne bi gledali kot na nekoga drugačnega. Prav zaradi tega je težko razločiti ali se nekdo druži s tabo zato, ker te sprejema takšnega kot si, ali pa se mu zdiš le zanimiv, ker tvoje življenje pač ni bilo povsem običajno.

»Sem že tukaj, daj mi kovček,« je priskočil David in odnesel prtljago v prtljažnik, jaz pa sem se zahvalila in sedla za mizo. Ugriznila sem v moj najljubši cmok – polnjen s slivovo marmelado.

»Hvala za tele, mama,« sem zamomljala s polnimi usti in pomignila proti preostalim cmokom na krožniku.

»Seveda, lubica... Hotela sem narediti nekaj, kar imaš rada, glede na to, da te ne bo doma cel teden,« mi je pomežiknila mama, v slabem poskusu opogumljajočega nasmeha. Vedela sem namreč, da ji ni lahko pustiti svoje edinke tako daleč; letalo pri tem kajpada ni bilo olajševalna okoliščina. Trudila se je skriti svojo skrb, ampak še vseeno je ni bilo težko opaziti v njenih očeh. Prepričana sem, da bo jokala na Davidovi rami, v trenutku, ko bom stopila na letalo.

»Mami, vse bo v redu... Preveč te skrbi.«

»Vem, da bo, ampak skrbi me v vsakem primeru. Ne vem, kaj bom delala brez tebe.« Nagubala je čelo in za trenutek sem pomislila, da bo začela jokati, zato sem stegnila roko proti njeni in jo rahlo stisnila.