Ples v dežju

2. POGLAVJE

»Tim, a si prepričan, da je to nekaj, kar bom potrebovala... v Grčiji?« Namenila sem mu zmeden pogled, medtem ko sem s prstom še vedno kazala proti modrcu in hlačkam v škatli. Saj ne vem kaj naj si mislim.

Mar želi, da sva več kot le prijatelja?

Ampak, če se mu to zdi pravi način, da mi to pove, moram priznati, da nisem niti najmanj fascinirana. Pa še punco ima! Po pravici povedano, si res nisem mislila, da je takšen.

»Ojej, huh... uau... oprosti. To niti slučajno ni bilo namenjeno tebi. Res.« Ta stavek je povedal s takšno resnostjo, da mu je bilo težko ne verjeti. Vseeno sem le dvignila obrv, v pričakovanju nadaljnjega pojasnila.

»Torej želiš povedati, da mi nisi kupil čipkastega spodnjega perila za rojstni dan, da bi ju lahko uporabila v Grčiji?« sem ga nejeverno vprašala s piskajočim glasom.

»Točno to hočem reči. Glej, pomotoma sem zamenjal škatli, ta je bila za Evelin. Tebi sem kupil nekaj drugega.« Diskretno je umaknil škatlo v predal in iz njega potegnil drugo. Oddahnila sem si, hkrati pa sem se počutila neumno, da sem sploh pomislila, da Tim s tem darilom na kaj namiguje. Segla sem po škatli in jo, tako kot prejšnjo, previdno odprla.

»Tole mi je pa že bolj všeč,« sem se iskreno nasmehnila, ko sem ven potegnila veliko torbo za na plažo, z motivom morske zvezde na sprednji strani.

»No, to je lepo slišati,« si je oddahnil in za sekundo utihnil, kot da o nečem premišljuje.

»Upam samo, da Evelin ne bo odreagirala tako kot ti...« ga slišim tiho reči, medtem ko je s kotičkom očesa ošinil predal, v katerem je bilo darilo.

»Daj no, prepričana sem, da ji bo všeč! Ona je tvoja punca, celo večnost sta že skupaj.« Skušala sem ga opogumiti, čeprav nisem bila prepričana kako bi se sama odzvala, če bi mi fant to podaril. Če bi imela fanta... Ampak Evelin je veliko bolj samozavestna in odprtih misli, zato bo prav gotovo vesela.

»Ja, kakorkoli...« je zamomljal, vidno zaskrbljen.

Pogledala sem na uro, ki visi nad Timovo mizo in ugotovila, da bo najbolje, da grem, če ne želim biti pozna.

»Iti moram. Samo zamoti se in ne misli preveč na Evelin, v redu?« Malo sem ga podražila, ampak se je le nasmejal, preden me je igrivo porinil skozi vrata.

»Pojdi, preden te vržem ven,« je enako navihano odgovoril, jaz pa sem se mu nasmehnila in ga objela v slovo.«

...

Ko sem prišla domov, sem že bila malo pozna, zato sem hitro pograbila nahrbtnik, ter se pridružila mami in Davidu v avtu. Včasih si prav zares želim, da bi v glavi imela vgrajeno uro, ki bi poskrbela, da ne bi nikoli več zamujala. Ljudje vedno dobijo vtis, da sem neodgovorna, ko takole zamujam.

Saj nisem neodgovorna... ali pač?

Seveda ne, nič ni narobe, če si kdo vzame akademskih nekaj minut. Oh, res so mi všeč ti redki trenutki, ko lahko pretentam svoj um, da res mislim tako. Po navadi se namreč takoj začnem sekirati.

Hitro sem sedla v avto in David je speljal z dvorišča. Že prav, mogoče smo bili malo bolj pozni kot akademskih nekaj minut. Ampak Lole to zagotovo ne bo motilo; ona se vedno obnaša, kot da ima ves čas na tem svetu.

»Si prepričana, da imaš vse s seboj?« Mama me je pogledala v vzvratnem ogledalu.

»Že tisočič mama: Vse imam. Prepričana sem.« Zavila sem z očmi, ker, po pravici povedano, jo je za te zadeve skrbelo dosti bolj kot mene. Pa tudi sama sem nekajkrat preverila kovček. No, sicer je bilo to zato, ker sem prvič pozabila spakirati papirje za zdravstveno zavarovanje, ampak tega ji definitivno ne nameravam povedati.

»Videla sem te, mlada dama. Ne boš verjela, ampak vzvratno ogledalo mi dejansko omogoča, da vidim, kaj se dogaja za mojim hrbtom. Fascinantno, kajne?«

David se je na sprednjem sedežu tresel od smeha, medtem ko sem se jaz poskušala upreti skušnjavi, da bi ponovno zavila z očmi.

»V redu mama, pardon.«

.....

Prispeli smo k Loli in edino kar lahko rečem je, da imajo čudovito hišo, v čudoviti okolici. Dobesedno. Njihov dom izgleda kot nekakšna palača in Lolini starši imajo dovolj denarja, da bi lahko kupili vse hiše v njihovo ulici, ki so, mimogrede, prav tako razkošne kot njihova.

Vedno mi je bilo všeč, kako so v božičnem času okrasili hišo z lučkami. Mi jih nismo nikoli imeli, ker so se naši sosedje že vrsto let nazaj pritožili, da jih motijo in tožbo so celo dobili. Zaradi njihove neomejene količine denarja, če smem omeniti. Njihova hiša je namreč več kot 100 metrov oddaljena od naše... Bedaki.

»Spravljajo me ob pamet. Povem ti, da sem bom izselila, kakor hitro zaključim srednjo šolo,« je Lola jezno šepetala, medtem ko se je kobacala v avto.

»Se ne boš poslovila od staršev?« Sem jo zmedena vprašala. Čeprav je bila jezna, nisem mogla razumeti, da bi brez slovesa odšla za en teden.

»Ja, pa še kaj,« je prhnila. »Ata je pozabil, da danes odhajam. Pozabil! Si lahko predstavljaš!? Mislim kaj za vraga? Samo dva otroka imata in eden je že odšel študirat, tako da mislim, da jima ne bi smelo biti pretežko občasno preveriti, če sploh še diham v svoji sobi...«

Skoraj sem lahko videla strele, ki ji švigajo z oči. Kakor večino časa, kadar govori o svojih starših. Najbrž ji res ni lahko živeti v tej ogromni hiši, s starši, ki so ji bolj kot ne tuji.

»Ampak to še ni vse.« Očitno še ni bilo konec izbruha.

»Moja mama...« za trenutek se je ustavila in preverila ali jo res poslušam. Ko je ugotovila, da jo, je nadaljevala.

»Komaj je čakala, da se spravim nekam, ker je bila pozna za uro joge... Stala je pri vratih, z avtomobilskimi ključi v rokah in rekla, da bo šla, če ne boste skoraj prišli!«

Nisem vedela, kaj naj ji rečem, zato sem ostala tiho in ji namenila sočutni nasmešek. Globoko je izdihnila, zazrta v sedež pred seboj.

»Kakorkoli, pozabimo zdaj na to sranje, v Grčijo gremo, stara!!« Zadnje besede je dobesedno zakričala in njena nenadna sprememba razpoloženja je tudi mene spravila v nekoliko boljšo voljo. Grčija, že prihajamo!

.....

"Dajmo ljudje, postavite se v vrsto! A je to... Patrick! A slučajno vidim telefon v tvoji roki!? Daj mi ga TAKOJ! Tovrstne nesnage ne želim videti na ekskurziji, vam je jasno? Sploh veš kakšno sevanje to oddaja? Tvoja mama ve, da nosiš to s sabo? Sploh ve, da si to kupil!? Če vidim še eno samo klicalno napravo v naslednjih dneh, ste opleli! Boste videli! Za kazen, nocoj ne bomo imeli kviza o znamenitostih antične Grčije, če se boste še naprej tako obnašali. Ja, prav ste slišali, tako da premislite!«

Stara Bukofca se je verjetno rodila 100 let pred leseno žlico. Če dobro pomislim, prav gotovo še vedno pošilja pisma z golobi.

»Profesorica Bukovnik, ni vam treba skrbeti, da bi kdo imel telefon, mislim, da ste nam že vse pobrali,« jo je zbodel Ricky, a se je odločila, da ga ignorira in nam z roko nakazala, naj ji sledimo.

Že dva dni smo neprestano hodili po Grčiji, po dolgem in počez, gledali kipe, obiskali muzeje, kjer smo videli še več kipov, med vsem tem pa smo se poskušali še zabavati. Ampak zabava je seveda nesprejemljiv pojem za našo presvetlo gospo Bukovnik. Višek njenega družabnega življenja je verjetno večerja profesorjev, na koncu šolskega leta.

Ko smo prispeli nazaj v hotel sem se vrgla na neudobno posteljo in sezula čevlje. Obžalovala sem izbiro obutve; na nogah sem imela že tri žulje.

Lola je sedla na posteljo, nasproti moje in se pritoževala nad učitelji, kipi in na splošno o celem izletu. S starši so ta teden namreč načrtovali potovanje na Šrilanko, ampak naša ekskurzija je bila prestavljena na isti datum, zaradi popusta pri letalskih kartah. Lola je od jeze skoraj bruhala ogenj, ko ji je Bukofca povedala, da ne bo smela na maturantski ples, če bo obiskala »neke ljudi brez lastne kulture,« namesto, da bi šla v Grčijo. Profesorica se je sicer nekoliko omehčala, ko ji je Lola povedala, da tam ne uporabljajo toliko telefonov, ampak očitno to ni bilo dovolj.

Kakorkoli, če preidemo na dobre novice... Tristan me je danes opazil!