Sovražnika postaneta par

33.poglavje

»Sploh te nisem videla niti slišala,« rečem Tini.

»Vidim ja,« reče Tina in pogleda slušalke v svojih rokah. Mi jih vrne. »Ne moreš celo leto ignorirat celotno šolo.«

»Saj itak ni več velik šole. Tkoda jo loh.«

»Ne, Flora, ni ti treba.«

»Ja Tina. Treba je. Ti me ne razumeš!« Zvišala sem ton glasu in bila sem na robu solz. »Ljubila sem ga! Ti še nisi imela fanta tkoda tega ne razumeš!«

Vse glave so se začele obračati proti nama.

»Flora, ni se treba dret. Dihaj. Vdih, izdih.«

Dihala sem globoko. Bila sem na robu solz. Popustila sem in objela Tino. Začela sem jokati. Tina me je samo trapljala po hrbtu. Morda je bilo prav da ni rekla nič. Rabila sem malo miru.

Videla sem ga. Bil je rjavolas in imel je sončna očala. Bil je tako lep. Obrisala sem si solze in se nasmejala. Bil je podoben Luki, ampak čisto drugačen. Zraven njega se je prikazala podoba Luke. Smehljal se je. Ni bil resničen. Bil je videti kot....kot....duh?

No super še privide imam. Parkrat sem zamežikala in še enkrat pogledala tja. Luke ni bilo več. To je strašljivo.

Odmaknila sem se od Tine. Opazila je moje začudenje.

»Flora, kaj je narobe?« me je vprašala. Nisem ji bila zmožna odgovorit, bila sem tako v šoku. »FLORA!«

Naslonila sem se na omarico s hrbtom in se počasi vsedla. Gledala sem predse, kot bi bilo nekaj tam.

Tina me je ruknila in pogledala sem jo. Potem pa spet v omarice nasproti sebe. Videla sem ga....spet. Luko seveda. Gledal me je.

»Dokazal ti bom, da te nisem varal,« je rekel in ponovno izginil.

»Flora!« je rekla Tina. Pogledala sem jo.

»Vse je vredu, samo malo se mi je vrtelo in sem se mogla usesti,« sem ji razložila.

»Dobro. A ti je še vedno slabo?« me je vprašala.

»Ne. Lahko mi pomagaš vstat.«

Poda mi roko in ustanem.

Mimo pride on.

»Živjo. Sta vredu?« naju je vprašal. Skoraj sem se stopila še na istem mestu, kjer sem stala. Bil je tok srčkan. Pa še njegov glas.

»Ja sva. Hvala za skrb,« je rekla Tina. On pa je pogledal mene. »Si vredu?« je rekel.

Odgovorila sem mu: »Ja, super. Hvala.«

Nasmehnil se je in šel naprej.

Ta tip mi je všeč. Nisem pa zaljubljena vanj. Ni mi pa jasno zakaj vidim Luko povsod. To postaja strašljivo. Ta dan se potem ni zgodilo nič posebnega.

Popoldne ko sem šla iz šole sem šla mimo parka. Spomnila sem se na umor. Sploh nevem kaj so odkrili v teh šestih mesecih. No saj ni važno.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Upam da vam je knjiga všeč. Rada bi slišala vaša mnenja. Pišite jih v komentarje. Sprejmem tudi hejte. Lahko poveste tudi kaj vam ni všeč, in kar vas moti ko berete. Pravijo da se na napakah učimo ;).....Pričakujem veliko komentarjev.

Poglavja pa bom zdaj objavljala bolj pogosto, saj imam sedaj čas. Hvala že v naprej <3. Love you guys <3