Pogled

Zrla sem v mavrično nebo, modro, rumeno in še delček rožnatega. Na njemu visijo bele kepe - oblaki. Kot bi se lovili. Srečajo se le, ko malce zapiha vetrič. Zadnji večerni žarki sonca, prebadajo debele kose nebesne sladkorne pene. Izgleda prav lepo. Vse okrog mene je obarvano v najlepši odtenek zlate. Sonce ustvarja svoje posebne leče. Ko pogledam vanj je kot zameglen daljnogled, vse kar vidim je medlo in nenatančno, vendar pa je prav tako zadovoljivo. Več kot le to. Daje vtis da vse še na videz popolne stvari, niso popolne. Še vedno opazujem liste oleandra poleg mene, obarvani v čudoviti oranžkasti barvi. Glavo imam nekako prazno. Listi so podolgovati in precej elegantni, videti je vsako režo, njihove male žilice, so skoraj prosojne. Svetlobe prav kmalu ne bo več mogoče videti. Slonim na železni ograji, ki je bila pred kratkim prebarvana v belo. Sonce je zares zašlo. Vidi se le še delčke, ki obrobljajo zunanjost oblakov, ki niso več beli, temveč rahlo porumeneli. Nebo je spremenilo barvo v oranžno. Morje pod mano je tako mirno, tiho.  Celo malo pretiho. Slišim lahko korake, ki odmevajo ob makedamski cesti. Barve neba se odbivajo in se na koncu izlijejo nekje daleč na gladini temno modrega morja. Tako je mirno, da je skoraj zastrašujoče. Brez življenja. Jutri se bom prepričala o pravi živosti. Vsaj tak je načrt. Zdaj pa se grem stuširat. Hladna voda mi bo dobro dela. * Ležim v postelji. Obrnjena sem na trebuh in opazujem noč skozi okno. Nasproti moje sobe je otok, več ducat luči migeta po celotni dolžini otoka. Direktno pred mano utripa luč - svetilnik. Izgleda tako majhen. Sonce je zamenjala velika skoraj, polna luna. Njena barva se je skozi noč spreminja. Iz začetka je bila popolnoma bela in njen soj se je odseval v morje, zatem pa je postala bolj temna. Ne bi rekla krvava, izgleda le... zagorela, kot bi jo opeklo sonce, kar je sicer nemogoče. Ne morem spati. Tako je vroče. Skozi okno se slišijo razni glasovi, zelo pomirjujoči. Glas murenčkov na borovcih, pluskanje morja ob skale, rahel vetrič je zibal iglice in odpadlo listje. Odločila sem se, da moram spati. Tako da sem poskušala trdno mižati in mirovati in upala, da me kmalu vzame spanec, kar se ni zgodilo še par ur. Nenadoma me je močno zaščemjelo v trebuhu. Kot da bi me nekdo s pestjo udaril, točno pod popek. Za trenutek sem odprla oči, samo da se prepričam. Nisem točno vedela o čem, vendar mi je ponujalo nek mir, zagotovitev da je vse še vedno okej in da me le daje paranoja. In izgleda da je bilo vse okej. Le jaz, ki pretirano in po nepotrebnem razmišljam. Kot da sem sama sebi lastna sabotaža. Tesnoba se je polegla, s trebuhom pa je bilo prav tako vse v redu. Ampak spati vseeno nisem mogla. Nekaj časa sem se še premetavala, vendar sem se na koncu odločila, da danes preprosto ne bom spala. Ura je bila skoraj štiri. Počasi sem se popravila v sedeč položaj in se zagledala skozi okno. Morje je bilo tako mirno. Nisem več slišala nikakršnega pluskanja valov. Spreletela me je res nenavadna ideja, vsaj zame, ampak sem jo vseeno udejanila. Nadela sem si jopico in odšla na teraso. Glas murenčkov je postajal vse bolj glasen. Izgleda, da tudi oni niso mogli spat. Napotila sem se proti obali, tla so bila hladna in redno je zapihal oster veter. Šla se po ozki potki ob pečinah, kar ni je hotelo biti konec, vendar to mi je ustrezalo, saj sem morala nekako zapraviti dve uri. Naposled sem se le ustavila. Popolnoma na samem, slišati ni bilo ničesar, razen zvoka murnov in pa moje lastne hoje. Pete sem imela obarvane v rdečo, zaradi zemlje po kateri sem hodila, bila je povsem gladka, le tu pa tam je bilo opaziti hribčke, ki so jih skozi leta zakrivile korenine bližnjih borovcev. Posedla sem se ob robu klifa. Šele takrat sem se ozrla navzgor, nebo je bilo temnejše od morja, vendar je delovalo veliko bolj mirno. Vsaka zvezda je bila postavljena na ravno pravšnje mesto, okrog rumenkaste lune, ki je počasi izgubljala sij. Iz nenada je začel pihati veter. Vse bolj pogosto so se vame vrtinčili močni sunki. Drobceni temni kamenčki so se zibali proti robu klifa, dokler niso en za drugim padli v navzdol, v tokrat veliko bolj divje morje. Valovi so jih objeli in skrbno potisnili proti peščenem dnu. Ne da bi se zavedala, sem se na rahlo nasmehnila. Bilo je vse več kot le čudno. Smejala sem se šibkim kamenim zrnom, ki so nemočno padla v razburkano vodo, in pomislila kako čudovito bi bilo, če bi bila to jaz. Zatem sem se pobrala s tal in se zavrtela na konicah prstov. Bilo je tako mrzlo. Zdelo se je kot, da se bo vsak trenutek vlil dež. Pomislila sem, da bi bilo to pravzaprav kar lepo. Stopila sem na rob klifa. S prsti sem skoraj stala nad praznino. Kjub nemirnem morju in divjem vetru, sem se počutila mirno. Jaz sem bila nočno nebo, svet okrog mene pa vse ostalo. Na konici nosa sem začutila drobcene kapljice. Še ena stvar, ki neubogljivo pada. Tokrat sem pomislila, da bi mogoče rada postala ena izmed njih.*(od tu dalje govorim v 3.osebi ed.) Glavo Je dvignila k višku. Poskusila se je zavedati vsake drobcene kaplje, ki je padla na njen obraz. Na njene veke, nos, čelo, lica in ustnico. Slednjo si je na rahlo obliznila. Zatem pa močno vdihnila. Ozrla se je okrog sebe, nič se ni spremenilo od trenutka ko je prišla. Zdelo se je, da je tukaj že več ur. Še enkrat je pogledala v nebo, v svoj obris. Zatem pa je pogledala še navzdol, valovi so butali ob skale in se odbijali več kot meter visoko. Sledil je kratek izdih in pa premik njenih nog, kak meter naprej. Bila je vesela, da je tokrat svoj odsev videla spodaj, v morju.

Zdelo se je, kot da vse poteka v počasnem posnetku.  Lahko je videla lastne noge, ki so bile popolnoma sproščene, svetli lasje so ji plapotali okrog ramen. Z obrazom je bila obrnjena navzgor, proti zvezdam. Počutila se je tako umirjena. Občutek je bil edinstven. Svet se je premikal, spreminjal; ona pa je ostala enaka, mirna. Zaznala je vsako gibanje, kapljice ki so ji počasi prekrile obraz, veter ki je uničeval njeno pričesko, zvok morja. Ni pa bilo več slišati čričkov. Tistih par sekund, se je počutila svobodno, kot da je vse v najlepšem redu, bolje kot navadno. Potem pa se je njena slika malce zameglila. Slišala ni ničesar. Čutila je le neznosen mraz. Zdelo se je kot da bi nekaj zagrabilo njeno glavo, začutila je močan pritisk, kmalu zatem pa je njena slika popolnoma počrnela.
                                            
                           ***
Njene veke se nekako niso uspele odpreti, a ko so se, je bila bela svetloba premočna, da bi karkoli videla in je zato raje zopet zamižala. Vendar ni mogla za vedno mižati, zato je naposled le odprla oči. Njene veke so bile tako težke in rabila je kako minuto, da je sploh lahko videla obrise stvari okrog nje. Ni čudne, da jo je tako zaslepelo, po celotni levi steni so bila velika okna, skoznje je prodirala bela svetloba. Tudi celotna soba je bila bela. Ležala je v udobni beli postelji, obkrožili so jo razni aparati, z velikimi ekrani in prav nič več. Ni ji bilo jasno kje je. Kolikor se je naučila iz domačih serij in obiskov pri... pri komu že? No, prepričana je bila, da je v bolnišnici. Še vedno pa ni imela pojma zakaj. Zrla je v strop in opazovala kako se sončni žarki razprostirajo po vsej sobi. Skozi okno je bilo videti jasno nebo in zeleno listje breze. Jasno je bilo slišati petje ptic, ena ji je sedela na okenski polici. Zunanjost res ni izgledala kot bolnišnica, bolnišnice so navadno visoke, slabo opremljene in izredno neprivlačne. Njene misli je zmedlo odpiranje vrat. V sobo je vstopil zdravnik.
'Dobrodošla nazaj.' ji prijazno reče globok moški glas. Doktor je bil nekje blizu 50. Ko se je nasmehnil so mu gubice uokvirile oči. Njegovi lasje so bili sveže postriženi. Izgledal je kot običajen zdravnik. Precej zmedena mu je nazaj odgovorila "Živjo." iztegnila je roke in se malce pretegnila.
"Jaz sem vaš doktor." iztegnil je roko in ji jo podal, v pozdrav "Michael Roberts." zopet se toplo nasmehne. Sicer pa je bil trenutek izredno neroden, po tem, ko se je predstavil je strmel vanjo, ona pa ni imela pojma, kaj naj stori. Potem se ji je končno prižgala lučka. " Jaz pa sem -" tišina. Ni se mogla spomniti lastnega imena. Kdo je? Zaprepadena je strmela v doktorja. "Ne boj se, izguba spomina je pogosta in kratkotrajna. " z očmi ji pomiga in ji nekako ponudi zagotovilo, da je to zares normalno. Zatem se tudi ona nasmehne. A le za trenutek. Potem je zopet zaprepadena. Kako pa sploh je izgubila spomin? Doktor je začel razlagati, brez da bi ga prosila. "Ime ti je Althea." pokazal je na tablico na postelji. Althea Ross. Kar srčkano ime, hvala mama. Če bi se sploh spomnila kdo to je. "Tukaj si pristala zaradi močnih poškodb glave. Nisem povsem prepričan, kako je prišlo do nezgode, to ti bo razložil Adam." nenavadno ga je pogledala, saj ni imela pojma kdo je Adam. "Adam je tvoj zaročenec." izgledalo je, kot bi ji oči ušle iz luknjic. Ima zaročenca??? Povsem je bila zmedena, nemirna in zares začudena. Ni še povsem dojela kaj se dogaja. Doktor se je zopet nasmehnil. "Brez skrbi, spomin bi se ti moral kmalu vrniti. Pri tem ti bo pomagal tudi Adam. Sporočil mu bom, da si se končno zbudila. Verjamem, da bo presrečen. " potem je zapustil sobo in se na vratih še zadnjič nasmehnil. Bila je tako zmedena. Zdelo se je, da ji bo počila glava. Najhuje pa je bilo, da se ni spomnila ničesar. Bila je tako nervozna. Zanjo je bilo, kot da bo prvič spoznala svojega zaročenca, mogoče celo ljubezen svojega življenja. Kaj pa če ni več taka, kot je bila prej? In če je ne bo maral? Kaj pa če ona ne bo marala njega? Morala je izklopiti misli. Zleknila se je pod rjuhe. Zeblo jo je. Zatem se je spomnila, da niti ne ve kateri dan je danes. Izgleda kot pomlad. Oh. Tako zmedena je bila. Počutila se je kot da ne spada sem. Kot da je ujeta v nekem novem življenju, ki se ga zares ne spomni. Zmedenost jo je zadela, kot bi vanjo pljusknil val, med drugim jo je zadel tudi spanec. Oči so se ji zaprle in končno je imela mir pred svojimi mislimi.