Pogled

3.

~ Adam ~
Žarela je kot še nikoli prej. Njene oči so bile razburkane, polne vznemirjena, vendar pa je na njenem obrazu počivala milina. Nekaj na njej ni bilo več enako. Želel sem jo objeti, se je dotakniti, vendar pa je izgledala tako negotova. "Žal mi je. Ne spomnim se te." reče s tistim njenim nežnim glasom, ki zares odraža obžalovanje. Zajel me je val žalosti. Vsa sreča, ki je prej počivala v meni, se je tisti trenutek razblinila. Povesil sem pogled. Zdravnik je rekel, da bi morala v par dneh spomin pridobiti nazaj. Minila sta že dva, o njenem spominu pa ni sledi. Ne vem kaj storiti, kje začeti, kaj reči. Najbolje bo da se ji predstavim. Poskušam umiriti ihtenje v sebi. "Najbolje bo da kar začneva." res ne vem kaj drugega reči.  Svoje velike temne oči upre vame in mi lahkotno pokima. " Jaz sem Adam." Znova pokima z glavo. Izgleda kot bi ji neko veliko breme padlo z ramen. "Karkoli želiš vedeti, lahko takoj vprašaš." Nisem želel sam razlagati o najinem propadajočem odnosu in prepirih glede poroke, zato naj raje kar ona zastavlja vprašanja, na katere želi odgovore. Zatem se prisiljeno nasmehnem. Ne morem potešiti žalosti, ki brbota v meni.

~ Althea ~ V sebi sem imela toliko vprašanj, vendar se tisti trenutek niso zdela pomembna. Počutila sem se krivo. Videla sem razočaranje na njegovem obrazu, kjub nasmešku svojih čustev ni prav dobro skrival. Malce se odkašljam, potem pa začnem. " Kaj se je zgodilo, da sem pristala tu?" Odločila sem se, da bom hodila po časovnem vrstnem redu. Adam je sedel na stolu poleg mene. Oblečen je bil v črn pulover in sive kavbojke. Obut je bil v temne superge. Njegovi kodri so mu neuravnoteženo plapotali po obrazu. Razložil mi je kaj se je zgodilo tiste noči, kako sem 'padla' s pečine, se udarila v glavo in utrpela hujše pretrese. Našel me je on, na obali. Bil je prepričan,da; No, da nisem več na tem svetu. Tudi zdravniki so rekli, da sem pravi čudež in velika srečnica, sicer se mi ne zdi precej posrečeno, da padeš s pečine, ampak kakorkoli, preživela očitno sem. V komi sem bila 7 mesecev! 7 mesecev! Incident se je pripetil avgusta in kot sem sklepala je bila trenutno pomlad - 29. marec. 

Spraševala sem, kimala, opazovala njegov pogled. Kjub nasmeškom je bilo v njegovih očeh videti razočaranje, obžalovanje in pa krivdo. Zakaj krivdo? Izgledal je poteptano, nesrečno. Vsakič, ko so moje oči ujele njegove, je pogled hitro odmaknil. Kot da bi se bal, da bo z očmi preveč razodel. Spraševala sem vsakdanje reči, rojstni dan, starost, stvari o moji in njegovi družini, katere očitno nima.    Dan je minil zares hitro. Videla sem, da si želi oditi. A morala sem ga vprašati, obnašala sva se kot neznanca, kar očitno nisva bila, saj sva skupaj že 5 let. Zajela sem sapa in odprla usta. Ustnice sem imela nekako pritrjene skupaj in so zato ob vdihu naredile nekakšen pok. Zatem se mi nasmehne, in ta pristen nasmeh me skoraj odvrne od vprašanja, ki ga bom zastavila. "Adam?" z nekim lažnim upanjem se mi zazre v oči. Zopet prisede, medtem pa ne izgubiva stika z očmi. "Izgledaš" malo se obotavljam; "žalosten." naposled le dahnem. Hitro odstrani svoj pogled. Na njegovo mehko dlan, položim svojo. Ob mojem dotiku se zdrzne. Molčiva, vendar lahko slišim njegovo tiho ihtenje. Močno mu stisnem dlan. Svoj pogled počasi usmeri vame. "Žal mi je." v njegovih prelepih modrih  očeh, se iskri nepopisna žalost. Že sem  ga želela objeti, pa se mi skrbno izvije izpod rok. Zatem vstane iz postelje in se napoti proti vratom. "Boš jutri spet prišel?" karnaenkrt se mu na obraz prikrade nasmešek. Z glavo mi pokima,  zatem pa pomaha v slovo.