Zlom

1.

Čustva  so lila iz mene. Enako močno kot solze. Počutila sem se tako samo. Poskušam si razložiti kaj se dogaja, ker zares ne vem. Zadnje čase se pogosto jokam. Pogosto prelivam bazene solz, brez potrebe, ko še sama ne vem zakaj. Preveč razmišljam. Preveč verjamem. Preveč me je strah. Enkrat za spremembo ne znam opisati kaj čutim. Tako rada bi povedala kaj čutim, vsakomur. Vse kar si želim je, da bi nekdo razumel. A ko pride do priložnosti, preprosto ne morem. Moja usta so zapečatena. Nočem jokati pred ostalimi. Nočem pokazati česa se bojim. Po drugi strani pa je tako čudovito kadar me prevladajo solze. Kadar lahko vso žalost, ki se tako dolgo nabira v meni končno zlijem na dan. Kakšen prelep občutek je, ko sem končno osvobojena skrbi, a ne zares. Še vedno so v meni. Nikakor nočejo ven, nikakor jih ne morem pozabiti. Kar sama sebe opominjam nanje. S pesmijo, novicami, knjigami, filmi... sama se spominjam na te brezvezne težave, ki se ne bi smele prikrasti.
Moje oči so mokre, ihtim. Veke so tako težke in le s težavo ne zaprem oči in iz njih privabim prve slane kaplje. Požiram velike kepe, ki polzijo po mojem grlu.
Izrečene besede na mojih ustnicah zvenijo grozno.
Moje oči postanejo bolj kristalne kot čisto, mirno morje v prelepem jutru. Iz njih bodo prav kmalu pritekle velike, težke steklene kaplje in mi zameglile pogled. A ta trenutek so moje oči mrtve. Moj obraz brezizrazen. Grizem si ustnico in upam, da nihče ne opazi kako strta sem znotraj. Kako brez volje sem, kako zelo mi primanjkuje ljubezni. Upam da nihče ne opazi kako moje oči le s težavo ostajajo odprte, kako so moje ustnice suhe. Hočem nekaj reči. Hočem izpovedati svoje misli, si pravzaprav zbistriti glavo. A nihče ne posluša, nikogar ne zanima moje mnenje, nikomur ni mar za moja čustva. Vse kar si želim je, da bi mi v teh redkih trenutkih zloma, nekdo priskočil na pomoč, da bi me nekdo objel, mi povedal da lahko to čutim, da lahko jokam kolikor želim, sploh pa da me bi poslušal. Da bi ostal ob meni in slišal vsako besedo, ki mi bremeni misli. Želim si da bi razumeli, kako mi je. Da bi vedeli, da ni tako nedolžno kot se zdi. Šele ko sem sama lahko mirno zadiham. Moj prsti koš se počasi premakne, noter in ven. Zlezem v posteljo in zrem v strop. Razmišljam kolikokrat sem že storila isto. Kolikokrat sem bila tako prizadeta, da je bilo vse kar sem zmogla strmenje. Zatem pa razmišljam, kaj vse sem rekla. Vem, da bi lahko molčala, vem da me bi bilo treba da sem sploh odprla usta, ampak je to preprosto neka nuja, moje prekletstvo, moram vedno spregovoriti  svoje mnenje, občutke, poglede. In zakaj? Zato da zadovoljim svoj ponos? Zato da moj ogromen ego ni poškodovan? Zato da še vedno ostanem nedostopna in hladna? … kako patetično. Vendar najbrž res dajem tak vtis, velikanski ego, nedostopnost in pa vročekrvnost. Vendar ni tako. Samo želim si da bi razumeli. Da bi pokimali in se nasmehnili. Nekateri ljudje imajo name velikanski vpliv, tega jim ne dam vedeti, vendar ga imajo. Najhuje je, ko ti ljudje obupajo nad mano. Ko prenehajo govoriti, ker se jim ne zdi(m) vredno. Ko izrečejo tiste velikanske, strašne besede, in mi dokončno povedo, kakšno razočaranje sem.
Nekdo potrka na moja vrata, dobro ve da so zaklenjena. Naenkrat so vse mišice napete, kot bi bile pripravljene na boj. Po telesu me spreleti občutek tesnobe. Vse težje diham. Grabi me panika. Tako zelo si želim odpreti vrata in poslušati, kaj mi ima za povedati tisti na drugi strani, ampak mi nekaj pravi naj ostanem na postelji in pa ostanem tiho. Zato to tudi storim. Trkanje in godrnjanje počasi preneha. Takrat se zavem, da je bila to moja zadnja priložnost, da morda stvari popravim, zdaj pa je ni več. Ob tem spoznanju mi po licih začnejo padati solze. Brez prestanka dirkajo po mojem obrazu, dokler ne padejo na moja kolena. Obrnem se na hrbet in gledam v prazno, solze mi še vedno tečejo po licih, vendar se tokrat iztekajo na moj vzglavnik. Delček jih zaide tudi v moje uho, kjer ustvarjajo iluzijo, da sem v vodi. Tako se prepustim občutku lebdenja na valovih, sonce mi od zgoraj greje kožo in zamegljuje pogled. Vse je mirno. Vedno sem tukaj. Sredi morja, brez žive duše, le jaz, moje misli in neskončen ocean. Tu sem ko želim biti sama, pa tudi takrat ko hočem družbo, vendar se ne najde nihče ki bi mi jo nudil. Tukaj sem vedno. Lahko sem čista jaz, pa četudi je to kruta in sebična oseba. Lahko pa sem tudi tista druga jaz, prizadeta, polna hrepenenja in žalosti. Tu počivajo vse moje temne misli, želje, celo sanje. Tukaj navsezadnje počivam tudi jaz. Ne da bi se zavedala se spustim v globok spanec. Moja glava je končno prazna, brez občutka krivde ali sramu.