Unexpected

1. poglavje

Danes sem še posebej nervozna. Živci me bodo pokončali. Kdo bi si mislil, da bo tako hitro že december? Ne vem če sem pripravljena. Danes bom končno lahko pokazala moj večmesečni trud, svojo strast, veselje, pravzaprav moje vse. Danes, 17. december, je dan moje predstave. Prvič odkar sem se preselila semkaj v to ¨velemesto¨, bom dejansko lahko dokazala, da nisem zaman zapustila družine, prijateljev in skoraj vseh ostalih, ki jih poznam.

Ura je skoraj 5:00, alarm bi se moral oglasiti čez približno 30 minut. Ampak glede na to, da sem že budna, bom pač vstala in storila kaj uporabnega, bolje kot da tu le poležavam in preveč razmišljam o današnjem dnevu. Ko se pretegnem in skobacam iz postelje odidem do okna in le nemo opazujem, zjutraj je še vse precej mirno, a lahko kljub temu opazujem migetajoče luči spodaj na cesti, v stolpnicah nasproti moje in celo po nebu. Nisem se še povsem privadila na zvok letal, ki brzijo po nebu, dan in noč. Tiho se odpravim do vrat na drugi strani sobe, ki vodijo v kopalnico, zares majhno kopalnico. Prižgem luč in obsije me rumena svetloba. Slečem si spalno srajco in spodnje perilo in si spustim lase, tako da mi padajo nekam do sredine hrbta. Zatem stopim v tuš in uživam v trenutku, ko drobne kapljice padejo na mojo kožo in povzročijo, da se mi napne skoraj vsaka mišica, naježi se mi koža, vendar v dobrem smislu. Z rokami si sežem v lase in nanje nanesem šampon z vonjem sivke. Medtem pustim, da voda pada na moj obraz in mi zamegli pogled.

Po kakih 15 minutah stopim ven in se zavijem v brisačo. Odhitim v sobo in iz omare pograbim črne kavbojke in svetlo moder pulover. Nadenem si par temnih nogavic. Kmalu zatem zazvoni moj alarm. Hitro poberem telefon in odhitim skozi vrata. Poskušam ostati tiho, saj v sosednji sobi spi moja cimra Mia. Odpravim se do kuhinje in iz hladilnika povlečem banano. Ker ne želim ropotati, bo to vse kar bom jedla za moj ¨zgodnji zajtrk¨. Znova odhitim v sobo in iz omare pograbim siv plašč in pa mojo plesno torbo ter črn usnjen nahrbtnik z mojo denarnico, telefonom itd. Na hitro še skočim v kopalnico saj so moji lasje še vedno malce mokri. Ta čas si na obraz namažem navadno kremo in na ustnice nanesem prozoren glos. Zatem si s težavo skrtačim kodre in odidem po moje torbe in plašč. Ravno ko se namenim k vratom se zbudi Mia. Prijateljsko me pozdravi, jaz pa ji prav tako namenim dobro jutro in nasmešek. Njeni svetli lasje so povsem razkuštrani in videti je ostanke maskare pod njenimi očmi. Ne namenim ji preveč časa, ker malce zamujam. Ob vratih si nataknem na noge črne škornje s peto, ki mi segajo malo čez kolena, zatem pa odidem. V zadnjem letu sem se naučila, da so New York-ške zime precej hude in se zato najraje precej oblečem. Odpravim se do avtobusne postaje ob mojem stanovanju. Vožnja do plesnega studia ni preveč dolga, le kakih 10minut, vendar pa je ponoči zapadlo precej snega in gre zato promet veliko počasneje kot običajno.

V studio prispem pozno, ura je že skoraj 7:00. Stečem v garderobe in v svojo omarico položim obleke in čevlje, ter se preoblečem v mojo navadno plesno opravo. Prozorne baletne nogavice, bel bodi in pa črne gamaše. Ne, na vajah navadno ne nosimo tutu krilca. Lase si kot naročeno spnem v visoko, tesno figo, ki sicer ne zgleda prav urejena zaradi mojih kodrov, ampak bo že. Madam Iryna ni navdušena nad zamujanjem, sploh pa ne mojim in na današnji dan. V današnji predstavi imam glavno vlogo, za katero sem se res zelo trudila. V studiu sem bila po cele noči, skoraj vse praznike in vikende, vaje sem obiskovala vsak drugi dan in ostajala tam dlje kot naročeno. Skratka, res sem se trudila dobiti to vlogo. Uprizarjamo Hrestača, vsakoletno praznično navado in res sem živčna! Madam Iryna mi pravi da bom zmogla, a jaz se bojim da se mi kakšna točka ne bo posrečila, ali pa da se mi na odru kaj pripeti. Poskušam odganjati slabe misli, vendar bodo najbrž vseeno prisotne.

Trenutno sem namenjena v bližnji Starbucks, saj imamo pol ure pavze, in jaz še nisem prav zajtrkovala. Stopim v vrsto in v glavi že naročam mojo črno, nesladkano kavo in pa rogljiček. Ko torej naročilo povem tisti prijazni ženski za pultom, že sanjam od mojega toplega obroka. Prodajalka mi poda mojo kavo v papirnatem lončku, z letošnjim novim božičnim dizajnom in pa prtiček z rogljičkom. Ravno ko se napotim ven in poskušam iz nahrbtnika zgrabiti telefon se vame nekdo zabije. Po trebuhu čutim toplo tekočino in kmalu ugotovim, da je le zeleni čaj in ne kava - hvala bogu. Šele čez par sekund se ozrem predse in opazim moškega, ki je očitno treščil vame. »Oh pardon, res mi je žal.« reče globok moški glas, ki se je pravzaprav popolnoma prilegal telesu. Namreč pred mano je stal visok, rjavolas moški. Njegova, po izgledu, precej draga obleka mu je bila skoraj malce tesna, med drugim tudi malce mokra, saj sem ga jaz očitno polila z mojo kavo. » Ojoj. Oprostite.« rečem naposled še sama, brez da bi ga dejansko pogledala v obraz, pogled sem pustila na njegovi, nekoč, snežno beli srajci, ki je bila trenutno rjava in premočena. Nevede vzamem prtiček in ga namestim na njegov trebuh in poskušam popivnati čim več tekočine. Šele takrat se zavedam, da ga najbrž precej peče, saj sem kavo komaj dobila. » O bog, najbrž vas boli.« pripomnim in se sklonim, da poberem njegov lonček. Očitno sva razmišljala o podobni stvari, saj se je tudi on sklonil. Ravno ko sem se že skoraj zravnala, butnem s svojim čelom ob njegovo. »O bog. Res mi je žal.« znova omenim boga, in se držim za čelo. Super, očitno bomo danes morali nanesti več pudra kot navadno, ne bo lahko prekriti te buške. »Nič hudega, pravzaprav sem jaz kriv, da se je vse to zgodilo.« reče in šele takrat ga zares pogled. In za trenutek ali dva, sem ostala okamenela. Moje zenice so se povsem razširile. Ko požrem njegove besede, le nekako odkimam, saj nisem mogla tvoriti stavkov. »Dovolite, da vam kupim novo kavo.« ozre se na svojo srajco in doda. »Sklepam, da ste pili črno.« zatem se nasmehne, jaz pa še vedno stojim kot vkopana, a mi uspe prikimati. Čez par trenutkov mi v roko posadi nov lonček kave, on pa ima prav tako najverjetneje novo naročilo zelenega čaja. »Hvala.« sramežljivo pripomnim in se nasmehnem. Ponosna sem bila, da mi je sploh uspelo kaj reči. » Še enkrat, se opravičujem.« z očmi pomigne na moj pulover. »N-nič hudega.« ozrem se predse in opazim, da je ura že skoraj 11, kar pomeni, da že zamujam. Spet. » Hvala za kavo!« se nasmehnem in odhitim mimo njega. Iz nekega razloga sta za njim cel čas stala dva moška, prav tako oblečena v črn suknjič, belo srajco in kravato. Le da on ni imel kravate. Izgledal je zares prefinjeno.

Celo pot do studia sem razmišljala o tem, kakšnega bebca sem naredila iz sebe, ko nisem bila sposobna tvoriti preprostih besed, ali pa ko nisem nehala strmeti vanj. Bil je tako le-.., ne pravzaprav je bil veliko lepši od lep. Bil je poseben, razkošen in povsem nedostopen, tako da si ga bom raje kar izbrisala iz misli.