Unexpected

2. poglavje

Napočil je čas predstave. Z ostalimi dekleti in fanti se urejamo v garderobah, vsi so precej na trnih, sploh pa jaz in Andre. Imava namreč glavni vlogi, poleg tega pa je Andre tudi moj dober prijatelj. Najbrž eden izmed edinih moškega spola. Ko sem oblečena v prelepo svetlo roza krilo in bele prosojne nogavice, ter obuta v moje baletne čevlje, se usedem na stol ob steni polni ogledal in čakam, da pristopi Madam Iryna. Kmalu za njo pride še naša maskerka, ki mi uredi ličila pa tudi lase, ki mi jih spne v visoko figo, za kar je potrebovala veliko dlje kot običajno, zaradi mojih neobičajnih las.

Do predstave je le še kakih 5 minut, do zdaj smo vsi že popolnoma urejeni, pa tudi koreografijo smo že ponovili. Stopim na zares velik oder, ki danes izgleda še nekajkrat večji. Rdeča zavesa je še zagrnjena, vendar lahko vseeno slišim ropot in govorjenje na drugi strani. Madam Iryna pravi, da je dvorana nabito polna. Letos je tu še več ljudi, več novih pomembnih obrazov, med drugim tudi nekateri ocenjevalci – njihova dobra ocena bi mi prišla zelo prav. Iz strani zavese pogledam na ono stran. In ja, zares so vsi sedeži polni, prav tako vsi stranski in glavni balkoni. Opazujem ljudi v prvi vrsti, vidim župana in njegovo ženo, razne sponzorje našega studia in prav na skrajnem koncu še Madam Iryno, ki se je ravno usedla poleg nekega mladega moškega. Z očmi poskušam najti Mio, vendar je v dvorani preveč privlačnih svetlolask, zato raje odneham.

Zavesa se razgrne. Sliši se glasba orkestra, pod odrom. Trenutek predem odskakljam na oder me res grabi panika. Andre me prime za ramo in obrne, ter mi ponudi tisti pogled, ki mi pravi da bo vse okej. Zatem se le nasmehnem in začnem s koreografijo. Vedno ko plešem je prelepo. Uživam v glasbi in poskušam z vsakim gibom bolje upodobiti skladbo. Vse gre po načrtu. Andre se mi vselej nasmehne in mi da malo nove, zaželene motivacije. Skoraj nikoli nisem zares gledala predse v občinstvo, kadar sem je bil le del točke in nisem opazovala obrazov, vendar imam trenutno par sekund časa, da preletim vzdušje v dvorani. Izgleda... v redu. Bliža se vrh predstave, moja glavna točka, najtežji del koreografije. Non stop si pravim, da bom zmogla, ampak nimam najboljšega občutka, vsakič do zdaj sem pri tistem delu neko malenkost zgrešila. OK, jaz zmorem. Ti zmoreš. Napoči čas in točko izvedem brezhibno! S kotičkom očesa lahko opazim Madam Iryno, kako si oddahne. In tudi sama izdihnem, saj sem očitno nevede zadrževala dih. Andre mi ponudi zadovoljen nasmešek, tudi sama mu ga vrnem. Predstave je že skoraj konec. Sledi še veliki, ne sicer največji, finale. Ta del mi je do zdaj vedno uspel, a ni zahteven zame, temveč bolj za ostala dekleta, ki morajo dobrih 5 minut le skakati čezme, brez postanka. Noge položim v dogovorjeno pozicijo in se z glavo obrnem proč od gledalcev. Opazujem kako dekleta poskakujejo po odru, mimo gre Patricia, Maya, Lily, Bella, Fiona in zdaj je na vrsti še Hannah, v očeh ji piše kako negotova je in to me malo prestraši. Ne bi se mi dobro pisalo, če ena izmed njih prileti name. In kot bi Hannah slišala moje prestrašene misli, name prileti z vso silo, ki jo nese v svojem drobnem telesu. Z levo nogo mi skoči na moj desni gleženj, z rokami si prekrije obraz, z drugo nogo pa se zabije moj trebuh. Za trenutek sem bila osupla in prav tako ljudje v dvorani, potem pa iz sebe izpustim nek zvok, podoben stokanju, par sekund, ali še manj, pozneje, pa se mi pred očmi stemni. Ne vidim, čutim ali slišim prav nič. Le črna tema.

Naslednje česar se spomnim je bel strop. Vsekakor ne ležim v lastni postelji. Ozrem se okrog sebe in žalostna spoznam, da sem v bolnišnici. Ob postelji je par stolov, na obešalniku visi nekaj plaščev in bund. Pogledam navzdol in zmedena opazim, da je moja desna noga obložena z obkladki in povsem modra – predvsem spodnji del, torej gleženj. Poskušam se dvigniti, da bi se usedla, pa me nekaj tako močno zgrabi in postavi nazaj v ležeč položaj. Ugotovim, da ta neznosna bolečina prihaja iz predela mojih reber. Čez par minut v sobo vstopi Mia, ki hodi poleg Andrea.  Presenečena, da sem budna me zmedeno pozdravita, potem pa Andre steče po zdravnika, Mia pa prisede na stol poleg mene.

»Končno si budna! Kako se počutiš?« reče in mi pogladi lase.

»V redu sem... se mi zdi. Kaj je narobe z mojo nogo?« odločila sem se, da bom kar prešla k stvari, ne da se mi razglabljati od predstave, ki se je sprevrgla v čisto polomijo. Mia se malce strese, saj očitno ni bila pripravljena na vprašanje, a Andre ravno vstopi v sobo, poleg pa hodijo zdravnik in Madam Iryna, za njima pa še Hannah.

»Dobro jutro, jaz sem Dr. Fitzberg.« pomaha in mi ponudi prijazen nasmešek. Tudi sama ga pozdravim. Zdelo se mi je sicer brezveze da se predstavim, saj ima verjetno o meni zbrane že vse podatke. »Na včerajšnji predstavi, ste se na žalost malo poškodovali.« nadaljuje, vendar se očitno nisem le ¨malo¨ poškodovala če sem bila nezavestna pol dneva, oz. celo noč... »Zvit desni gleženj, malce modric po nogah in pa dve zlomljeni rebri.« našteva moje poškodbe, a razmišljam lahko le o prvi. Za plesalca je najhujša stvar kakršnakoli poškodba nog. Doktor me, glede na moj zgrožen obraz, potreplja po rami in mi poskuša vliti malo upanja. Beseda je kasneje tekla o več tednih rehabilitacije, vajah za moč, počitku itd. Ko konča me še enkrat pozdravi in zatem odide. Andre pristopi do mene in mi na razdalji pol metra pošlje navidezen objem. Madam Iryna se je morala kaj kmalu posloviti, saj še vedno vodi studio. Nazadnje pristopi še Hannah, vidim da se počuti res grozno in se ji zato prijazno, sicer narejeno nasmehnem medtem, ko mi najmanj 20x reče, da ji je zelo žal. Vem da ji je žal, ampak sem vseeno jezna. Kaj potem če sem krivična ali pa sebična. Zaradi njene štoravosti in nepripravljenosti, je bil moj glavni večer leta uničen, moj trud zaman, prav tako pa se bom kar lepo poslovila od vaj za naslednje dva meseca!!! Mislim da, smem biti upravičeno jezna. Seveda ji tega ne bom razlagala, ampak pa ji nakažem, da bi bilo bolje da gre. Kmalu za njo odide tudi Andre, saj se mi mudi k predavanju, z mano pa ostane Mia, saj rade volje zamudi kakšno uro pouka. Pripoveduje mi kako se je pol dvorane dvignilo, kako so dekleta kričala, kako hitro so prišli reševalci in pa zelo podrobno se je razgovorila o posebnem mladeniču, ki je z mano ostal vse dokler me niso namestili v sobo in baje celo dlje. Skoraj prepričana sem, da govori o Andreu, saj me le heca, ker misli da mi je všeč, pa bova ostala samo prijatelja. Tudi ona se po kaki uri in pol pobere, vendar mi obljubi, da se bo vrnila po predavanjih. Hvala bogu, da mi je prinesla moj nahrbtnik, da bom imela kaj za delat naslednjih nekaj ur.

Popolnoma zatopljena v knjigo, ne opazim, da v sobi naenkrat nisem več sama. Na vratih stoji nepričakovana moška postava. »Amm, vam lahko kako pomagam?« malo pretiho rečem, a se moški vseeno zdrzne.

»Oh ja oprostite, najbrž se kljub najinim srečanjim nisem še predstavil.« takrat me je zadelo. Ta glas pa poznam. Pravzaprav je tudi podoba moškega izgledala vedno bolj znana. Medtem si sleče plašč in ga položi na obešalnik. Zatem se obrne k meni in v trenutku sem spet nezmožna tvoriti besede. »Ethan Black.«