Belina. Belina. Ogromno beline.
Kopam se v snegu. Belem svetu. Nebesih.
Le bridka bolečina, ki preveva moje celotno telo, priča o pristnosti te beline. Ni raj, ni sneg. Ampak vse je belo. Popolnoma belo. Ena sama majhna siva praska razbija podobo nerealnosti. Ko so minute minevale in me je glava prenehala boleti, sem si pridobila dovolj moči, da sem se obrnila in si pogledala še preostanek prostora. Zdaj sem zagledala majhno okence na drugi strani te popolnoma bele beline, ki mi spočetka ni bil viden. Bistril se mi je um in porajala so se mi vprašanja.
Kdo sem? Kje sem? Kaj sem? Kaj se dogaja? Sem mrtva?
Vsak poskus obujanja spomina na to, kdo sem, je spremljala huda bolečina v lobanji. Prebrodila sem neskončnost, se razgalila večnosti. Pa vendarle se je neskončnost končala, torej ni bila neskončna. Skozi majhno okence je prilezla majhna kača. Nisem se premaknila, zaradi obupa in ker se dejansko nisem mogla. Kača se je ovila okoli mene, enkrat, dvakrat, trikrat, mene pa so objele barve. Rumena. Oranžna. Rdeča. Modra. Zelena. Vijolična. Pozabila sem že, kako prečudovite so barve. Pravzaprav se še vedno nisem mogla spomniti ničesar določenega, a barve so se mi kljub temu zdele nekaj popolnoma naravnega. Prepuščala sem se njihovi barvitosti, ki je razbila neskončnost monotonosti in beline. Samote, tišine. Zvoka mi še ni bilo dano uslišati, prečudovitega motilca tišine. Le barve. A je prijalo.
Kača se je odplazila, jaz pa sem ostala zopet sama, prepuščena spominu, ki mi je bil pravkar dan. Barve so plesale, vijugale, se ravnale in ukrivljale. Se mešale in ločevale. Uživala sem v barvah, ki so mi dale majhno upanje. Nato pa spet bela. Bela. Neskončne količine bele. Pisana paleta je zbledela in zopet sem bila prepuščena neskončnosti beline. Tik preden sem ponovno utonila v večnosti časa, pa mi je bil dan zvok. Drobcen, tihi zvok, pa vendar je v meni prebudil neskončno veselje. Ovonjala sem tudi svežino in belino, da bi skoraj okusila njeno neskončno enotnost, v katero sem padala in padala in padala.... In padala. Nato tema. In nič. Ničen konec, črna luknja. Široka jama, kot nalašč za pad. Nič sredi ničesar, ujet v trenutku večnosti, ki sem jo pričela spoznavati.
--------
Mnenja? Morda kakšna teorija? ^^
