»Lahko me kličeš Dione,« me je ogovorilo bitje, kot bi mi bralo misli. Njena podoba je bila ženska, vendar na njej ni bilo nič človeškega. Njeno telo ni izgledalo snovno in vsa je žarela v zlati barvi. Izžarevala je moč, mogočnost, ki me je navdajala s strahom in spoštovanjem.
»Kako naj te kličem, draga moja?« je nadaljevala.
Pomislila sem, a se nisem mogla spomniti svojega imena.
»Saj sploh ne vem, kdo sem. Ne spomnim se. Pravzaprav se ne spominjam skoraj ničesar.«
Dione se je nasmehnila in me prijazno pogledala. »Sedi,« je rekla, ko me je nekaj časa gledala in mi z rokami nakazala, kam naj sedem. »Draga moja. Zdaj nisi več človek. Preživela si svoje človeško življenje, nato pa si pristala tu. Trenutno se nahajaš na Garrixu, planetu bogov in polbogov, ki sva ga ustvarila Createur in jaz, namreč usoda je določila, da postaneš boginja čustev in duše. Da pa bi lahko to postala, si morala skozi proces ponovnega rojstva – vsi spomini in čuti so ti bili odvzeti, nato pa ponovno dani in izostreni.«
»Ampak... zakaj jaz? Zakaj nihče drug? Zakaj sem mrtva? Kaj se zgodi z ostalimi, ki umrejo? Se spremenijo v angele in demone?« so vprašanja zletela iz mene eden za drugim.
»Počasi, sonce. Tako je bilo usojeno od nekdaj, na vprašanja pa boš časoma dobila odgovor. Dolga pot je za tabo in veliko še moraš spoznati. Sedaj pa mi prosim povej, kako želiš, da te kličemo,« je povedala.
Za trenutek sem pomislila in nenadoma sem začutila, kaj moram reči. »Sydney.« Čutila sem, da je tako prav. Dione se je nasmehnila in mi pokimala, nato pa poklicala drugo žensko, ki je prav tako izgledala čudovito, a manj mogočno.
Obe sta me pogledali in Dione je ponovno spregovorila.
»Naj ti predstavim Aphrodite, tvojo sestro.« Pokazala je na osebo poleg sebe, ki se mi je nasmehnila in rekla: »Pozdravljena! Super se bova imeli!«
Pomignila je, naj ji sledim, in zapustili sva ogromen prostor.
»Res sem se veselila tvojega prihoda. Pričakujem te že celo večnost. Dobesedno.«
»Kdo pa si ti? Si tudi ti nekoč bila človek?« me je zanimalo.
»Ah, ko bi le. Sem boginja ljubezni in lepote, sprva mi je bilo ime Love, a sem želela imeti bolj človeško ime in tako so me na mojo željo preimenovali v Aphrodite. Včasih namreč zaidem na Zemljo – službene zadeve pač – in res se rada pogovarjam z ljudmi. Res bi se bilo nenavadno predstaviti kot čustvo, kot boginja pa se tudi ne morem.« je odgovorila. Začela so se mi porajati nova in nova vprašanja, za katera sem imela občutek, da moja nova sestra pozna odgovor.
»Torej... nas je več? Kako se je vse sploh začelo? Kako je nastal svet?« sem spraševala. Aphrodite je malo pomislila, nato pa rekla: »No, ti bom povedala zgodbo...«
-----
Au revoir!
