TELESA (written by cloudwalkers-world)

1 (OBSTOJ)

Kako lepo bi bilo živeti večno. Opazovati razvoj ljudi na področju tehnologije, psihologije, celo zgodovine. Sedeti v letečih avtomobilih, spoznavati nove ljudi, morda celo odditi na potovanje na sosednje plabete. Mars, Jupiter, Neptun. Gledati, kako vnuki tvojih pravnukov odraščajo, hodijo v službo in hranijo svoje novorojenčke.

Ljudje se vedno pritožujejo nad življenjem, češ, kako dolgočasno je in prežeto z bedo, težko in polno težav. Meni se zdi življenje dar, menim, da ga je treba zajemati s polno žlico.

Na žalost sem se tega pričel zavedati šele na koncu svoje pustolovščine. Takrat, ko ne moram iz hiše brez svoje sprrhajalne palice ali slušnega aparata, nastavljenega na max. Samo čakam lahko, kdaj me bo pobralo.

Pa tako ljubim življenje.

Rad imam tudi svojo ženo, s katero sem poročen že desetletja. Rad jo gledam, ko spi in njene ustnice rahlo drhtijo med tem ko poslušam njeno globoko, umirjeno dihanje. Obožujem njeno hrano, v kuhinji dela čarovnije. Najraje imam njeno pecivo, tisto z jagodami. Čeprav ljudje pravijo, da se zaljubiš v osebnost in ne v videz, sem se jaz zaljubil tudi v Angelin videz. V mladih letih je bila čudovita temnolasa lepotica, in še zdaj je. Rad imam njene dolge, v kito spletene sive kodre, prepletene z belimi nitmi, njeno rahlo nagubano kožo, zelene oči, ki pa počasi izgubljajo svoj sijaj. Ljubim jo kot celoto.

Skupaj imava dva otroka, deklico in dečka. Čeprav nista več deček in deklica, Lily in Aron imata preko trideset let. Vnukov še nimava, vendar čez nekaj mesecov prvega dobiva. To me veseli in plaši hkrati. Ne bom jih moral gledati odraščat. Ko bi le lahko živel večno.

Ko sem bil mlajši, nisem cenil življenja. Nisem se zavedal, da ne bom večno mlad. Da nebom večno rolkal in skakal naokoli, se sklanjal in delal skletce. Takrat je vse samoumevno. Avtomatično hodimo z lahkoto, slišimo še najmanjše praskanje, vidimo najbolj oddaljene cestne znake, vse vemo. Kasneje nam postane jasno, da nič ni večno.

Čeprav bi lahko bilo. Verjamem, da so občutki večni, vse te zapletene emocije. Tudi 'jaz' je večni. Le, v mnogih drugih telesih, vsakič v drugi obliki.

Kaj sploh je večnost?

__________________________________________

S svojo sprehajalno palico hodim po pločniku, rahlo zgrbljen. Sopiham, biti star je naporno. Obožujem sprehajanje po parku, kljub naporu. Rad gledam drevesa, kako cvetijo v pisanih barvah, otroke, ki se igrajo v peskovniku, bogate ženske srednjih let, ki čenčajo in oberkujejo vse po vprek. Prav zabavno jih je poslušati.

Na sploh rad gledam ljudi, jih proučujem in opazujem. To se sliši dokaj strašljivo, vendar ni. No. Ponavadi. Seveda nimam nikakršnih negativnih namenov. Le radoveden sem. Ljudje me fascinirajo in prevdajo z vsemogočimi občutki. So razlog, da sem študiral psihologijo in filozofijo.

Ljudje so tako zanimiva bitja. Lepa bitja. Vedno sem jih občudoval, še zdaj jih. Umetnina. Izražajo tako veliko različnih čustev, ki pa jih vsak človek dojema drugače. Zanimivo bi bilo biti drugi ljudje. Se vsak dan zbuditi v drugi koži, živeti novi življenje . Tako ne bi bilo prostora za napake.

Iz sanjarjenja in globokega razmišljanja me zbudi rahlo nagibanje klopi, na kateri sedim. Obrnem glavo in zagledam privlačnega moškega starega manj kot trideset let. Strmi vame. Ko se najina pogleda srečata, mi pokima v pozdrav in si s prsti počeše svoje ebovinasto črne kodre.

"Dober dan" ga pozdravim in se s telesom rahlo obrnem proti njem, v upanju, da se bova pogovarjala.

Moški spet le pokima.

V tišini se zazrem v tla, rahlo sem v zadregi. Ne želim si ustvariti napačnega mnenja o njem, vendar mi ne deluje najbolj prijeten tip.

Mladina danes. Vse se je spremenilo. V moji mladosti smo hodili naokoli s prijatelji, rolkali, se pogovarjali, kakšno pokadili in bežali pred policaji. Danes najstniki sploh ne vedo kaj je pogovor.

"Pozdravljeni"

Presenečen sem, ko zaslišim globok moški glas, rahlo zdolgočasen.

"Tom sem. Tom Ford" me ponovno ogovori mladi moški, Tom, ki sedi na isti klopi kot jaz.

Stresem z glavo, saj se malo prepozno spomnim, da ni vljudno strmeti.

"Alex Brown, lepo, da sva se spoznala" odvrnem in mu pod nos pomolim svojo staro, nagubano roko. Tom jo stisne in ponovno pokima.

Nekaj časa sediva v tišini, vendar ne v tisti napeti in neprijetni. Mimo naju se sprehodi mlad par, nasmejan in vesel, slep od ljubezni. Spomnim se naju z Angelo, malo po tem ko sva se zaljubila. Takrat nama je bilo vseeno za vse, važno je bilo, da sva imela drug drugega.

"Ste že kdaj pomislili, kako bi bilo hiti kdo drug, pa vendar še vedno ti?" me vpraša mladi Tom. Počasi se obrnem in ga pogledam.

Vprašanje me je presenetilo, nisem ga pričakoval.

Seveda sem o tem razmišljal velikokrat. Predstavljal sem si, kako bi bilo biti v koži drugega. Kakšno življenje bi imel kot kdo drug. Kaj bi počel, kakšen bi bil, katere prijatelje bi imel, kakšno ženo, bi sploh imel ženo?

"No, ste že?"

Iz sanjarjenja me prekine mladenič, ki me gleda rahlo nestrpno.

"Oprosti, Tom. Zamislil sem se. Pogosto se. Včasih pravijo, da preveč razmišljam za svoja leta."

Tom me gleda in mi pokima, češ naj nadaljujem.

"Glede tega se ne strinjam. Res sicer ogromno tuhtam, morda več, kot povprečni šestdesetletnik. Pa vendar menim, da je duša v meni mlada, in ni še pripravljena na smrt. V resnici je starost le številka. Postara se le tvoje telo, ne tvoja duša, tvoja notranjost. Moji možgani še vedno delujejo enako, kot so v telesu sedemnajst letnika. Še vedno mislim enako, tudi gibal bi se lahko enako. Če se le ne bi moje telo postaralo."

Vstavim se in globoko zajamem sapo. Pogledam tujca poleg mene in se začudim, ko vidim da me še vesno pozorno posluša.

" Oprosti, včasih trapam tja v en dan. Neumnosti govorim. Preveč sanjarim, želim si stvari, ki jih ne moram dobiti. "

Tom odkima in se poznavalsko nasmehne.

"Brez skrbi, gospod Brown. Nikakor niste edini, ki ste pomislili na kaj takega. Začudili bi se, če bi izvedeli, koliko ljudi razmišlja podobno, če ne celo enako kot Vi."

Vse to pove z zelo mirnim glasom, ves čas me s svojimi sinje modrimi očmi gleda in proučuje. Zdi se mi, da nekaj ve.

Nato iz žepa potegne majhno vizitko in mi jo ponudi.

"Jutri ob devetih pridite na dan naslov-" z glavo pomigne na vizitko "sami. Če boste pripravljeni sodelovati, Vam bomo spremenili življenje"

S temi besedami skrivnostni Tom Ford vstane, mi pokima in izgine za drevesi.

__________________________________________

Pozdravljeni, vsi moji bralci in bralke!

Prvo kot prvo, hvala hvala hvala ker ste se odločili prebrati prvo poglavje moje nove knjige Telesa. To poglavje je bolj uvod, zato je kratko, druga bodo daljša. Zdaj med počitnicami bom tudi malo več pisala, morda tudi moje ostale knjige.

Zelo bi bila vesela, če bi mi napisali - lahko v komentarje ali pa v privat sporočila - kako se vam zdi začetek.

Lepe počitnice vsem! <3