heather

prolog

Heather sem pritisnil poljub na njen porcelanast obraz in se poslovil. Nasmehnila se je, kot se vedno in mi ljubko pomahala, nato pa se sama odpravila Bog ve kam. Sam sem se ozrl proti sirotišnici, ki je stala pred mano.

Stara zgradba, ki je imela na vsakem od premnogih oken vsaj eno korito z rožami. Iskal sem eno okno, in ni bilo treba preveč napora, da sem ga našel. Jules je vedno skrbela, da so bile rože v njeni sobi lepše od ostalih.

Stopil sem čez prag stavbe, ki sem jo poznal še predobro. Bila je moj dom, od kar sta mi starša umrla v prometni nesreči, ko sem bil star dve leti. Jaz sem čudežno in brez prask preživel in takoj sem spadal sem, v sirotišnico. Edinim sorodnikom, ki so tisti čas živeli v Avstraliji, ni bilo preveč mar zame, ampak to se je kmalu povrnilo, ko me je pri devetih posvojila čudovita družina, ki so jo sestavljali Ann, Robb in njun pes Roger. Blond čivava, precej agresivna. Poimenovana po Rogerju Taylorju, ki naj bi bil po mamino strašno lep in seksi. Jules se je strinjala.

Hodil sem po hodnikih do njene sobe in moral sem paziti, da se nisem po pomoti zaletel v enega izmed frocev, ki so se povsod lovili. Sirotišnica v Douglasu, na jugu Arizone je bila srečen kraj, ki je imel posebno mesto v mojem srcu.

Odšel sem noter in našel njen pograd prazen. Sestra Gertrude je ravno snemala posteljnino z žimnice.

"Ah, otroci pojdite se igrat ven, zdaj je čas za čiščenje- oh, Caleb ti si," je zmedeno rekla in se obrnila in v njenem pogledu sem čutil trohico žalosti. Gertrude je bila ženska v njenih petesetih s srcem iz čistega zlata in to so vedeli vsi, še posebej pa mi, 'njeni otroci', kot nas je rada klicala.

"Pozdravljeni. Mogoče veste, kje je Jules? Danes ima rojstni dan, pa-"

"Odšla je."

"Kaj? Kam?"

"Stara je osemnajst, Caleb. Lahko je šla stran, in to je tudi naredila."

"Nič mi ni povedala, Gertrude, prosim recite mi, da je to ena izmed njenih potegavščin."

Ampak rekla ni nič. Le z desnico je segla v žep snežno belega predpasnika in ven povlekla ovojnico.

"Odšla je ob zori, še preden so se vsi zbudili. Kuhala sem si kavo in prišla je k meni, me objela in mi podala tole kuverto. Prosila me je, naj jo dam tebi."

Vzel sem jo in sedel na rob postelje, ki je bila nasproti njene. Bila je v začasni lasti mulčka po imenu Brian, ki se je kar naprej kremžil in nosil je tista velika očala z debelimi stekli, ki so mu rada padala z njegovega majhnega, kljukastega nosu.

Pogledal sem ovojnico in videl, da je bila že odprta.

"Ste jo že odprli?" sem zmotil sestro, ko se je ravno hotela odpraviti iz prazne sobe.

"Morala sem. Saj veš, kako radovendna znam biti. Oprosti, preprosto se nisem mogla zadržati. Preveč me je skrbelo za Jules. Ampak, preden začneš brati, naj te opozorim. Ne ženi si preveč k srcu, otrok moj."

In še preden sem uspel kaj reči, se je zasukala na petah in me v sobi pustila samega.

Strmel sem v kuverto in nato naredil nekaj, kar sem nato večno obžaloval.

Začel sem brati.

---------