Med vožnjo proti domu je Vladu zazvonil mobilni telefon. DRIN, DRIN, DRIIINN!!!
"Čudno. Le kdo me kliče tako pozno? Saj je ura komaj 2:17. Hmm," je razmišljal. Pogledal je telefon, ki je še vedno zvonil. "Ne bom dvignil, ker je neznana številka! Ko bom doma, pokličem nazaj." Nadaljeval je vožnjo domov. Ker je bila cesta prazna se je spominjal, kako je prišel v Ljubljano.
Vlado se je rodil pred petinštiridesetimi leti v majhni vasici blizu Tuzle. Srednjo šolo je obiskoval v Sarajevu. Svet se mu je obrnil na glavo, ko se je v Bosni pričela vojna. Njegova želja je bila postati kirurg, a ni šlo. Žal! Tiste noči, ko so padale bombe na njegovo sosesko, se je odločil pobegniti iz vasi. Ko je prišel v Slovenijo, si je moral poiskati službo. Dela ni našel. Tako je odprl S.P. in se zaposlil kot taksist. In zdaj je premišljeval, če je že čas, da si poišče drugo službo.
Pripeljal se je pred svojo hišo. Avto je parkiral na dovozni poti. Šel je do vhodnih vrat in opazil, da so odklenjena.
"Čudno," si je mislil. "Saj sem jih zaklenil." Odšel je do ženine sobe in opazil, da so njene stvari izginile. Odšel je še v otroško sobo in videl, da tudi otrok ni. - Žena in otroci so ga zapustili. Vedel je,da se bo to nekega dne zgodilo. Žena mu je pogosto dejala: "Več denarja zasluži. Tako ne gre več naprej."
Ker je bil zelo utrujen od celonočne vožnje, se je zleknil na zofo v dnevni sobi. Utrujenost in spanec sta ga v hipu premagala. Trdno je zaspal. To je bilo zadnje čase redkost. Venomer so se mu v spanju ponavljale iste sanje in misli. Spomini na dom, študentska leta in načrte, ki jih je imel.Vse to mu je prekrižala vojna sredi devetdesetih.
Predramil se je šele zjutraj. Dobro, da je nedelja in ob nedeljah je ključ od taksija nemo ležal na polici v predsobi.
Vlado se je na hitro preoblekel in si pripravil zajtrk. Jutranji obrok mu je bil pomemben. Posvetil mu je vsaj pol ure. Dobra hrana zjutraj mu je dala energijo za premagovanje stresa na cesti. Zjutraj so vozniki živčni in nepredvidljivi. Vsem se mudi in vsi hočejo biti pred ostalimi. Niso vsi takšni, večina pa ja.
Pripravil si je tri rezine slanine s kruhom, dva jajca na oko. Na kavnem avtomatu je pritisnil gumb start in čez minuto je iz velike skodelice že omamno dišalo. Vse skupaj je postavil na pladenj in šel jest v dnevno sobo. Prižgal si je televizijo.
»DING, DONG, DING? DONNGGG!!!« je igral zvonec pri vhodnih vratih. Vladimir jih je šel nejevoljno odpret.
»Ja, prosim?« je vprašal Vlado s hripavim glasom. Bile so namreč njegove prve besede to jutro.
»Ste vi g. Vladimir Božič?« je vprašal ogromen moški na vratih.
»Da, sem.« je odvrnil Vlado. »Kdo ste? In kaj hočete v nedeljo zjutraj?«
»Prihajam iz izterjevalske agencije Brodnik. Sem izterjevalec.« je rekel moški. »Veste zakaj sem tu?«
»Phhh, ne, pojma nimam.« reče Vlado. »No, zakaj?«
Izterjevalec začne razlagati. »V zaostanku ste s plačilom obrokov za skuter Yamaha, ki ste ga kupili v Merkurju na lizing." Niste poravnali zadnjih šest obrokov.«
Vlado se je kljub jutranji zaspanosti hitro zresnil. Moped mu je bil kar pri srcu. Med vožnjo so mu misli zbežale na prosto. Težava je bila, da je imel zadnje čase manj prihodkov. Res ni zmogel plačevati vseh obrokov in položnic.
»V skladu s pogodbo lahko zaplenimo izdelek, če obroki niso plačani. Prosim, pokažite kje je skuter.« je rekel izterjevalec.
»V garaži je. Samo da vzamem ključe.« je izdavil Vlado.
Med hojo do garaže se je sprijaznil, da bo izgubil motor. Odprl je vrata in pokazal v kot. Skuter je bil sinje modre barve. Zelo lep. Izterjevalec je s pomočnikom naložil zaseženo v prtljažnik kombiniranega vozila. Ko sta izterjevalec in njegov pomočnik odpeljala, je Vladimir še nekaj trenutku nemo zrl v potrdilo, ki ga je držal v roki.
Zaprl in zaklenil je garažna vrata. Odpravil se je nazaj v hišo in si natočil kozarec viskija. Šel je v dnevno sobo, kjer je še vedno utripala televizija. Hrana in kava sta bila že hladna.
»Uhhh« je zavzdihnil Vlado in si mislil: »To je šele začetek.« Ob tem se je zdrznil. Tudi za hišo ni plačal zadnjih dveh obrokov. Zbal se je, da mu bodo vzeli še bivališče. Pojedel je mrzlo hrano. Kava mi ni več dišala. Bolj se je osredotočil na viski. Gledal je jutranje oddaje. "Ameriško sra......" si je mislil.
Medtem ni popil samo enega kozarca viskija, ampak jih je sedem. Zmanjkalo ga je in utonil je v dopoldanski dremež.
