Pravica in Kaos

II

Iz ust se mu pokadi oblaček dima. Pipo umakne z ustnic. Pogled vrže na zlato žepno uro, ki je z vrvico pritrjena na črn suknjič.

»Zamujaš.«

Nikoli ne vpraša, zakaj. Ni mu treba. On je glavni. Lahko me nažene, kadar hoče.

Dragoceno uro s prelepo izdelanim obodom vrže nazaj v žep in si z isto roko pomaga z glave sneti črn cilinder. Med gostimi lasmi mu ostane le še Uška, ena od slepih miši, ki se noče nikdar ločiti od gospodarja. Ostale miši so že na delu. Cilinder jih je naučil, da z zobmi brusijo les in popravijo nepravilnosti, ki bi jih človeška roka brez pomoči lupe težko ujela.

»Kaj buljiš? Hop hop, igrače se ne bodo popravile same.«

Brez besed ga ubogam. Sam sede v sprednji del tovornjaka. Črn klobuk položi na zmahan sopotnikov sedež. Če bi ga nosil na glavi, bi se z njim dotikal stropa.

Jaz sedem v delavnico, v zastekljeno prikolico, ki jo za sabo vleče tovornjak. Ne peljeva se daleč. Le dve ulici naprej. Tam ponoči ni dovoljeno parkirati. Zato je treba tovornjak vsak konec dneva zapeljali na Krivo cesto. Običajno tovornjak ujamem šele takrat, ko se ustavi. Tečem za njim in maham Cilindru, naj me zapelje, a se me nikoli ne usmili. Tokrat sem zgodnja. Toda Cilinder tudi biti zgoden enači s pozno.

Tovornjak se škripajoče ustavi, jaz pa si končno upam stopiti po prikolici. Če bi se med vožnjo premaknila, bi še kaj razbila. Vse preveč krhkih reči je na policah. Keramični seti za čajanko in porcelanaste figurice. Pa vendar ima Cilinder nenavaden talent, da med vožnjo ničesar ne polomi.

Tačka me že pričakuje. Predeče leži na delovni mizi, kjer sonci mečeta žarko svetlobo skozi stekla. Všeč ji je, ko je toplo. Takrat se uleže na hrbet, vse šapice ji štrlijo stran od telesa, in si greje trebušček. Že zdavnaj mi je nehala slediti po Obrobju. Včasih sem jo nosila na ramah in z njo prosjačila na ulici. Pri ljudeh je to vžgalo, sploh otroci so radi božali njen kožuh in zato vedno pustili nekaj denarja. Zdaj je prestara, da bi pretegnila tačke. Cele dneve samo še drema, se vsake toliko pretegne in vstane le, ko je čas za kosilo.

V umivalniku nasproti mize si splaknem roke. Milo vsaj pet minut vtiram vanje, da bi dan hitreje minil. Cilinder ne pusti, da bi kdaj delala z umazanimi.

Takrat pravi: »Nobeno delo, storjeno z umazanimi rokami, ni hvale vredno.«

Še vedno ne razumem, kaj želi povedati s to modrostjo. Ob Cilindrovih reklih se bolj kot poslušanja prodornih besed poslužujem opazovanja njegovih premikajočih zavihanih se brkov.

Nikoli ni povedal, zakaj me je vzel pod svoje okrilje. Pravzaprav je Cilinder glede vseh stvari redkobeseden. Spregovori le o najnujnejšem. Veliko zgovornejši pa je v bližini svojih miši. Razpredati zna o kakovosti lesa. Takrat potrka nanj, posluša, kako doni, in šele naposled odloči, ali ga bo uporabil za nove igrače.

V naslednji uri po rokah premetavam pajaca. Plišastemu telescu je odpadlo nekaj gumbov. Taka popravila najbolj sovražim. Obupna sem v šivanju. V naslednjih nekaj minutah se trikrat zbodem, modri gumb na pajacu pa je potem za silo zašit. Njegovo plastično glavo poškropim s snovjo, podobno vodi, le da je kiselkastega vonja. Pajaca obrišem, da se sveti kot mesečina, in ga položim na polico za popravljene igrače. Njegova lastnica ponj pride danes popoldne. Če sem si prav zapomnila, ji je ime Izabel, pajacu pa Gumbek.

Nikoli še nisem izdelala svoje igrače. Cilinder tega ne pusti. Pravi, da bi vse pokvarila. Dovoljeno mi je le popravljati. Vsak dan čepeti na stolu, šivati, lepiti, zabijati žeblje, barvati, lakirati, brusiti in včasih, če imam srečo, lahko uporabim tudi bleščice. Največkrat pa mi Cilinder ne pusti, saj so bleščice sopomenka za packarijo.