Pravica in Kaos

III

»Lahko zmotim?« Kot predvideva bonton, potrka, nato z lahnim gibom biča odstrne zloščena črna vrata. Taka vljudnost, nežnost v gibanju mu ne pristaja. Kaos je nenavadno zgrajen. Kot igrača z napako. Sedi v vozičku z odmrlimi nogami, a kljub temu sedi pokončno kot močan mož, ki se bo naslednji dan udeležil bitke. Silno vljudno zna obračati besede in prisega na oliko. Pošten je, zvest. Pogodbe mu pomenijo vse. Toda nenavadna zvitost se vije med njegovimi obljubami in prisegami. Taka prebrisanost, ki se lahko naivnemu človeku priplazi za vrat, ga ovije in zadavi kot ljudožerski piton.

Njegovo čelo je sproščeno. Nikjer ni sledi o plitvih jarkih, gubah, ki v taki starosti navadno raztrgajo nekdaj gladek človeški obraz. Lase ima popolno postrižene v elegantno pričesko, povsem drugačno moji zaraščeni grivi. Njegove temne obrvi presekajo enakomerno prelito olivno polt. Vrat ima dolg in močan, prav tako so izklesane njegove rame, ki na sebi nosijo težak črn plašč s srebrnimi zaponkami.

»Da, oče? Je karkoli, kar lahko storim za vas?« se nejeverno oglasim.

Golo dekle, ki me sede objema s stegni, se ne gane. Še vedno me zavzeto poljublja po vratu. Vsake toliko se zazdi, da mi želi v kožo zasaditi kot sneg bele podočnike in mi iz žil izpiti kri. Njene prsi me pritiskajo ob brado, bradavice hočejo pobegniti v moja usta. Svetle lase ji padajo čez popolno izklesan hrbet, dolgi nohti pa se ji sprehajajo skozi moje lasišče.

Dekle se niti malo ne meni za vsiljivca v prostoru. Ravnodušna je tudi takrat, ko jo Kaosov mrki pogled češe po goli koži. Morda je kriv konjak. Toplota in naslada trenutka ji grejeta obraz, da so njena lica rubinaste barve. Hlad Kaosovih temnih oči je ne ustavi pri zapeljivem gibanju. Premaknila se bo šele, ko bom tako naročil. Ko bo vstala in nase navlekla bluzo z vrtoglavim izrezom, se bo streznila. Konjak bo popustil učinek. Spomnila se bo, kdo sem jaz in kdo je moj oče, ter izginila kot kafra.

»Za začetek jo spravi iz sobe," Kaos zamahne z roko. Sitno je razpoložen. Omika, ki jo je pokazal ob trkanju na les, je izparela kot kipeča voda.

Poželenje me v hipu mine. Ud mi uplahne, ko vidi očetov mračni ksiht. Dekle porinem vstran, da se razočarano prevali na desno stran usnjenega kavča. Zažvižgam in kot pes se pobere v kopalnico. Tam so po skupni prhi ostala njena oblačila, čeprav bi mini krilu in prozorni bluzi težko tako rekel.

Vstanem, nase navlečem ozke črne kavbojke in zategnem usnjeni pas. Oče je tako fin, da se na dragem vozičku obrne in mi ponudi zasebnost.

»Kdaj se bodo vlačuge nehale sprehajati po naši hiši?« me ogovarja njegov hrbet.

»Ko bo tebi vstal,« sarkastično prhnem in si začnem zapenjati gumbe na srajci. Tudi ta ni drugega kot črna. Temna hiša, še temnejša duša ... zločin bi bil, če ne bi bilo barvno ujemajoče se tudi blago.

S prsti potrepljam kostanjevo mizico. V težek kozarec nalijem za dva prsta konjaka, sebi in očetu. Ko mu ga ponudim, zamahne z roko. Njegov zlovoljen pogled mi vrta v oči kot zobozdravniški sveder, njegov glas reže tišino kot nabrušen meč.

»Kdaj se boš zresnil, Damijen? Kdaj boš postal sin, v katerem sem videl tak potencial? Ne izgubi dragocenega časa, da se vlačiš s kurbami. Še kakšno bolezen boš fasal.«

Ne morem, da se ne bi zakrohotal: "Bolezen? To te skrbi, bolezen? Nemoč te grize, oče. Ugled. Vse ljudi imaš kot cucke privezane na svojih povodcih, toda lastnega sina ne znaš ukrotiti. To je tisto, kar te tako jezi, tako žre in dela nesrečnega."

Kaosove veke niti ne trznejo. Njegov obraz ne pokaže niti trohice sočutja. "Želim si, da bi postal sin, na katerega bom ponosen," je vse, kar reče. Toda v njegovem glasu ni nobene prošnje - nobene želje, prizadevanja. Barva glasu je enako črna, mračna, nespremenljiva kot prej.

»Kdaj pa boš ti postal zgledna očetovska figura?« zvrnem še en požirek. Igro sprenevedanja lahko igrata dva.

Z vozičkom napravi dva obrata. Če bi se na odrevenelih nogah lahko dvignil, bi se s konico nosu dotikal moje. "O tem sva se že pomenila. Veliko reči se nama je zgodilo, Damijen. Najprej tvoj brat, potem mama ... nisem se ti posvetil, kot bi moral." Njegovo obžalovanje je tako dobro zaigrano, da mu skoraj nasedem.

»Ah, oče,« se priliznjeno nasmehnem, »saj se nama ni treba spet. Ne zameri mi, samo opozoriti sem te hotel na očitna dejstva. Ker saj veš, razvajen sin se ne naredi sam. Dva sta potrebna za to. Mamo si spodil, ti pa si vzgojo na cilji črti zasral. Za rezultat si dobil neodgovornega kurbirja, za katerega je beseda upanje en drek vredna. Ne zgovarjaj se na mamo in Arjuna.«

»Damijen ...«

Krohotam se: "Rado se ti zareče moje ime, oče. Morda je to edina stvar na meni, ki se ti še dopade. Pa še to, ker si se ga domislil sam. "

Ne odgovori. Nalijem si še en kozarec. Pijača, dekleta, še enkrat pijača in še več golih zadnjic. To je zadnje mesece moja rutina.

»Ena stvar je rešitev najinega sporčka. Sprejmi moje napake, Kaos. Zdaj je prepozno, da bi jih popravil. Sem, kdor sem. Za nikogar se ne bom spreminjal. Še najmanj pa zate, da bi postal cucek, ki ti leze v rit.«

Naredim požirek. Pekoča tekočina mi po grlu zdrsi tako elegantno, kot bi spil požirek vode. Niti za hip se ne nakremžim.

Dekle se medtem preobleče. Bordo rdeče mini krilo ima, da razkazuje svoje popolne noge. Z visokimi petami obotavljajoče steče po prostoru. Šele zdaj izda svojo zaigrano brezbrižnost. Priležnica je še nova v svojem poklicu. To se ji vidi na obrazu. Izkušene vlačuge ne zardijo. Noge jim ne zaostajajo v koraku. In še manj se trudijo tihoma zapreti vrata. Učinek konjaka je popustil. V njenih svetlečih očeh opazim strah. Kopiči se tudi v potu zaradi katerega se ji sveti čelo. Toda dekle ne pride do izhoda. Na poti ji stoji zloščen črn voziček in Kaos s surovim pogledom.

Vem, kaj bo storil. Ne iz maščevanja. Ne, da bi me prizadel. Saj mi tako ni nič mar za svetlolaso dekle. To stori zato, ker lahko.

Če se ne nakremžim ob pijači, se ne spačim niti takrat, ko jo oče z blagim gibom roke mahne po licu. Njegov podaljšek, bič, nikoli ne zgreši. Njena glava udari vstran, se zabije v oster okvir slike na steni. V hipu je na tleh, kri pa ji zapušča žile. Rdeča premoči tudi naslikano tihožitje. Še dobro. Slika mi ni bila preveč všeč. Zdaj jo bom lahko končno vrgel stran in zamenjal s čim prijetnejšim.

"Poklical bom služinčad, da pospravi ta nered," prhne Kaos in z nekaj rotacijami koles izgine iz sobe.

Počim se na zofo, ne da bi se menil za vonj sveže krvi, ki se širi po zraku.

Edini človek sem, ki se ne boji očeta. Obstaja dober razlog za to. Ničesar več mi ne more vzeti.