Na listu papirja.

MARTIN KRPAN na poti domov

Vsi poznamo Levstikovo zgodbo o Martinu Krpanu z Vrha, v šoli pa smo dobili navodilo, da jo oskrunimo in po lastnem okusu spremenimo konec vsem poznane zgodbe.

Upam, da vam bo moja stvaritev po godu in ja, enkrat sem jo že objavila ločeno, zdaj pa sem se jo odločila objaviti skupaj z ostalimi kratkimi zgodbami.

~

Krpan pa ni bil namenjen kar takoj domov. Zdaj, ko ima dovoljenje, ga je želel jako dobro izkoristiti. Namenjen je bil do Trsta in domov. Že tri dni je hodil in prispel v Trst, kjer si je natovoril tri vreče soli, in se odpravil na Vrh pri Sveti Trojici.

Kobilici, takšni, kot je bila, se ni nič mudilo do doma. Krpan tedaj zaslišal je, kako se v grmovju nekaj premika. Nato je dejal: »Kdo si ti! Mar me ne poznaš? Če nočeš iti domov polomljenih kosti, se hitro pokaži!« Iz grmovja se priplazi majhen fant. Za njim koraka pa še sto in sto drugih. Pa Krpan vpraša: »Kaj pa se zdaj to pravi! Mislite, da se vas bojim?! Potem me pa res še ne poznate!« Je dejal, ko ga je že nekdo prekinil: »Martin, Martin ... Poznamo te jako dobro. Zato smo tudi tu. V naši ljubi vasi, dol pri reki nam grozi Brdevs! Če ti stvora ne ukrotiš, kdo ga bo? Naš zadnji up si! Krpan, na dvoru si jih rešil z dvema zamahoma. Daj še nas! Splačalo se ti bo!« Krpan pogleda svojo kobilico, ki še vse vesela skaklja in pravi: »Pa naj bo! Samo, varujte se me, če me za nos vlečete!« Pa človek pravi: »Seveda! In pa ... žal mi je za neolikanost! Sem Gregor. To pa so moji prijatelji ter sorodniki. Vsi smo ti hvaležni. Zdaj pa pot pod noge! Stvor se sam ne ukroti!« In že na poti so bili.

Hodili so in hodili ter hudo glasen zvok zaslišali. »To je on! Pa prav nič Brdavsu ni podoben! Ta je večji, močnejši! Ne zamerim ti, če se zdaj posloviš.« Je dejal Gregor ter pričakoval odgovor. »Misliš, da me to rjovenje plaši?! Sam se lahko bojiš! Meni pa ni do tega! Rad bi se že vrnil domov. K svojemu toplemu kaminu! Malo tu počakajte. Bom jako hitro opravil s tem stvorom ali kakor mu že pravite!« Martin vzame svojo mesarico in kij ter se napoti do Stvora, kakor Brdevsu pravijo tu doli. »Kje si ti! Menim, da Stvor pravijo ti. Sicer pa mi sam povej, kdo si! Ne maram, če drugi mi omenjajo ljudi!« Pravi Krpan na svoji kobilici. Pa se oni oglasi: »Kdo si pa ti? Menda nisi tu, da bi hudiču me poslal. Ha ... že toliko in toliko ljudi me je poskušalo pa me nihče ni! Imel sem več pameti kot moj brat, njegovo ime Brdavs se glasi! On sam se je s Krpanom sporekel! Jaz pa sem se mu umaknil! S teboj bom opravil, kot je Brdavs s cesarjevim sinom! Pripravi se! Dam ti časa še, da se pobereš in pozabiš na ta, tako že pozabljen kraj!« Je dejal in se za boj pripravil. Krpan pa svojo mesarico zavihti in mu nohte populi. Ta se zasmeji in pravi: »Če me s to igračo skušaš pokončati, si izgubljen že mnogo let!« Se zareži in napade Krpana z isto silo kot Brdavs. Pa Krpan ponovno dvigne kij, se zasmeji in tudi tega na tla spravi. »Veš ta Krpan, o katerem govoriš? Tega si že spoznal in ta te bo zdaj pokončal!« Reče ter še tega v pogubo pošlje. Ko se vrne na hrib nad dolino, se vsi veselijo ter ga skorajda častijo. Veseli vaščani se vrnejo domov, Krpan pa nadaljuje pot. Vendar še zdaleč sam ni.

Po nekaj metrih hoda ga ustavi star gospod in pravi: »Kaj pa tovoriš na svojem konju?« ga vpraša in Krpan srečno odgovori: »Tovorim angleško sol gospod!« Ta pa zardi od jeze ter skorajda zatuli: »Če še ne veš, to je strogo prepovedano! Kaj pa boš zdaj storil?!« Krpan poišče dovoljenje in ga pokaže gospodu z zanimanjem kako to, da ga to tako skrbi. »To je dober dokaz. Pa vendar ... sem sam tu zdaj, da ti rečem, da lahko mirno hodiš in nič ne zapravljaj časa! Hitro pot pod nog, da si še kakšne sitnosti ne pridobiš!«

Krpan sezahvali ter odrine s kobilico naprej. Toliko in toliko časa mine, ko se ozre insvoj dom v daljavi opazi. Jako se razveseli ter pohiti do doma.