Na listu papirja.

KAZNJENCI

***Živijo! Vem, že kar nekaj časa se nisem nič oglasila, se pa zato zdaj! In sicer razlok je, da sem dobila super navdih, ko je moja sestra igrala na kitaro. Ne sprašujte kako in zakaj ker se mi še sanja ne... ampak! Sem dobila navdih in ja lahko kar preskočimo ta del ker bom začela samo nalagat in nalagat... no ja... upam, da vam bo moja zgodbica všeč! SE BEREMO!***

Bila je polna luna. Na ta dan pridejo na plano kaznjenci. Izberejo Žrtev in jo pripravijo za ritual. Ta dan je On poiskal Njo. Ona je bila natakarica nekje globoko v mestnem jedru in nihče ni vedel, da obstaja. On pa je bil izbranec. Izbrančeva naloga je, da poišče Žrtev. Hodil je do Njene hiše. Ona je bila doma. Pozvonil je. Ona je odprla.

"Hej punca! Bi šla z menoj, na žur z Volkodlaki?"

Jo On vpraša. Negotovo Ona pogleda okoli in nato prav tako kot gleda tudi odgovori.

"Kdo si ti? O kom govoriš? Zakaj sprašuješ mene? Saj me vidiš prvič v življenju!"

"To drži in tudi ne drži. Prvič te vidim a poznam te bolje kot kdor koli."

Tako On pravi, in ona po nekaj časa izvoli odgovoriti.

"Prav pa pojdem. Saj nimam koga, ki bi sploh vedel zame. Kaj šele, da bi ga zame skrbelo."

In On ji pravi v odgovor:

"Vedi, da mene skrbi. Pote pridem ob 16h in vedi, naj te nič ne skrbi."

Ona pojde do prerokinje, z zadnjo plačo. Ta ji pove, da ta dan soden zanjo je. Ona samo zdrvi in se zaklene v svojo hišo. Ob 15h nekdo pozvoni. Ona presenečena nad zgodno uro brez skrbi odpre. On jo čaka pred vrati, in pravi ji naj se pripravi, saj odhajata na žur. Ona pa v solzah mu odgovori, da ne gre, saj jo skrbi, kaj vse se lahko zgodi. On v grobni tišini se obrne in izgine v dan. Po nekaj minutah ponovno nekdo zazvoni. Ona odpre in upa, da on je. In namesto Njega tam nekdo druk stoji. Ona zakriči in to je zadne kar sploh stori. Po nekaj urah, On ponovno pred vrati stoji. Ona na tleh leži in sploh se ne premika. Ko On za sabo veter začuti.

"Morala bi s tabo iti. Pa vendar sem ostala na tanki nitki."

"Končalo bi se na isti način. Nič nisi zamudila bres skrbi."

"Morda pa bi, če s tabo odšla bi, bi bilo bolje."

"Sama poglej kaj se zdaj tam godi. Polnoč odbila je pred minuto in dve."

Ko ponovno veter zapiha Ona zakriči in skoraj ga k sebi zvabi.

"Zakaj ona ne trpi! Saj ste mene že dobili!"

"Ne vem zakaj tako misliš..."

Po nekaj trenutkih tišine le spregovori in Njo skoraj z neba sklati.

"Bres skrbi... trpela bo prav toliko kot ti."

Obrne se in odide. Ona pa za vedno v neznano izgine. On vsako noč se sprašuje zakaj je moral jo poslati tja. Zdaj ne bo imel nobenega do konca svojega kaznenja. To so Oni, kaznjenci, ki iščejo žrtve za osvoboditev kazni. On pa nima sreče te, da lahko kazni bi izmuznil se. Njegova naloga na Zemlji je, da išče znova in znova nove kaznjence.