Na listu papirja.

I.

***Živjo! Že kar nekaj časa se nisem oglasila na Wattpadu, se pa zato zdaj. Spomnila sem se, da sem dolgo nazaj začela pisati zgodbo, ki je bila namenjena za dolgo knjigo vendar sem se odločila, da glede na situacijo bom za zdaj ostala pri kratki verziji. Vseeno je malo dalša zato je objavljena v dveh delih, in ni nujno da bom oba objavila danes. Upam da boste uživali v branju te knjige in tudi drugih!
Se beremo!***

Kar nekaj časa nazaj, sem imel punco. Veliko mi je pomenila, ampak je nekega dne le izginila in nisem je več videl. Po nekaj dneh sem v časopisu naletel na letalsko nesrečo v kateri ni bilo preživelih. Zanimanje je bilo preveliko, zato sem pogledal pod imeni žrtev. Nekatera izmed njih so bila ta...

Sandra in Mark Kovačič,
Kira Torinč,
Maks Anton,
Klara Ivana in Seno Strah,
Tom Frel, ...

Nato pa skoraj na koncu zagledal njeno ime... Eliza Taja Fenič. Po dolgem času se z njenimi starši nismo klicali. Skupaj sva bila 3 leta. Poklical sem njene starše in izročil sožalje. V solzah sta mi povedala, da bo pogreb v četrtek, 23.4.2846. To, je bilo naslednji dan. Pogrebov naj bi bilo na ta dan več. Večina žrtev je bila od tu zato so bili pogrebi celo skupinski. Mestece ni prav veliko zato se med seboj večinoma poznamo.

Bil je četrtek. Oblekel sem belo srajco, črn suknjič ter hlače, se ustavil v cvetličarni in se odpravil na pogreb. Izrekli smo si sožalje in seveda, je bilo težko zadrževati solze. Stal sem zraven njenih staršev in neštetokrat slišal:
"Moje sožalje..."
V tem trenutku sem se hotel pognati z letala brez padala, a sem zagledal njo... izrekla je sožalje nekomu na drugi strani pokopališča in se napotila v to smer. Ko se je približala je objela Anejo (tako je ime Elizini mami) ter izrekla sožalje, nato pa še Simonu in meni. Ko mi je segla v roko sem začutil statično elektriko zaradi njenih volnenih rokavic, ki pa se bile videti prelepo na njenih rokah. Opravičil sem se staršem in ji sledil do bara. Naročila je mojito.
"Kaj ni malo prezgodaj za to?"
Sem jo previdno vprašal in hladnokrvno je odložila kozarec nazaj na mizo. Nato se je le bežno nasmehnila.
"Najbrž imaš prav. Ne bi smela utapljati svoje žalosti v alkoholu. Zara mimogrede."
Zara je bila tako potrta a ne vem zakaj. Nato pa ponovno uspe izdaviti nekaj iz sebe a se odkašlja in poved ponovi, saj je zaradi solz skoraj utopila svoj glas.
"Moram iti. Moji pridejo kmalu in tako ali tako sem prišla izreči le sožalje. Lepo te je bilo spoznati neznanec..." to je dejale ter vstala, pustila nekaj denarja pod kozarcem in odšla. Ko sem se zavedel da ji niti svojega imena še nisem povedal sem hitro vstal sam naredil isto in se pognal za njo.

Prijel sem jo za roko. Ni se obrnila le ustavila. Z globokim in tresočim glasom je komaj slišno dejala:
"Si kaj pozabil?"
"Ja. Moje ime je Liam."
Pristopil sem od strani in pod njenimi temnimi spuščenimi lasmi opazil razmazano maskaro, ki se ji je vila po licih. Imela je popolnoma razmazan puder in solze so ji še vedno tekle po licih.
"Zakaj si res tu?"
"Moji starši so umrli v letalski nesreči."
Je dejala s še vedno tresočim glasom, a zdaj se je že slišalo, da joče.
"Zara je moja prijateljica iz osnovne šole..."
"Kdo so tvoji starši?"
Po precej dolgi tišini je z tresočim mišjim glasom dejala...
"Klara Ivana in Seno Strah..."
S temi besedami je stekla stran in ni pogledala nazaj. Pripeljal je avto in iz njega so stopili 2 dekleti zelo podobni si med seboj, in 1 fant. Zara jim je stekla na proti in objela dekleti. Fant je pristopil in objel vse tri. Predvideval sem da so v sorodu. Še enkrat sem pogledal Zaro. Nosila je dolgo črno obleko z okrasno čipko na dnu. Blago je bilo zelo ohlapno in na pogled kvalitetno. V laseh je imela črno sponko za lase, iz katere se je vila tanka in kratka svila. Pokrivala je njene temno rjave spuščene lase, ki jih je neprestano vrtela okoli prsta.

Ena od deklet je šla z njo do kopalnice. Ven sta prišli po okoli desetih minutah in Zarin obraz je bil popolnoma osvežen. Bila je ponovno napudrana, imela je črno šminko vendar ni nosila maskare. Nisem stal dosti stran in verjel sem, da solze še vedno tečejo po njenih licih, nekje globoko v njeni podzavesti, če prav je na ven izgledala kot samozavestna popolnoma hladnokrvna oseba. Na rokah ni imela več volnenih rokavic, temveč črne usnjene. V rokah je držala črno bleščečo večerno torbico, nosila pa je uhane s črnimi peresi. Izgledala je popolno.
Rdeče vrtnice, ki so ji jih dajali sorodniki, so v njenih rokah izgledale popolne. Nisem si mislil da je Zara tako samozavestna in popolna. Mislil sem, da če izgubim Elizo, ne bom več imel nikogar, s katerim bi delil svoje življenje. A nekaj na Zari, nekaj je bilo... ne vem kaj, a me je prevzelo.

Po pogrebu, ki se je končal pribljižno isto časno, smo se po naključju odpravili v isto restavracijo.
No na koncu sem ugotovil, da le ni bilo tako naključno, saj so se s starši dobro poznali in smo imeli večerjo skupaj. Zara se je usedla zraven sester in brata, jaz pa zraven nje.
"Smem prisesti?"
Sem vprašal in v njenih očeh sem razbral zadovoljstvo. Bila je veliko bolj vesela, da me vidi kot na pogrebu.
"Seveda. Veselilo bi me."
In tako smo sedeli in se pogovarjali. Ko je prišla hrana, se je nekaj časa slišalo le rožljanje in ropotanje posode, potem pa ponovno pogovarjanje.
"Malo grem ven. Rabim svež zrak. Bi šel kdo zraven?"
Je dejala Zara. Takoj sem se oglasil.
"Jaz bi šel. Če te ne moti se veda."
Zara se je široko zasmejala in odkimala. Kmalu sva bila zunaj in se smejala drug drugemu. Povedala mi je veliko stvari iz otroštva in seveda o Elizi. Presenečen sem bil nad tem koliko ve o njenem otroštvu. Nato pa je iz njenih oči ponovno pritekla solza. Hitro si jo je obrisala in s tihim glasom nadaljevala.

"Veš... danes nisem jokala za starši. Jokala sem za Elizo. Moji starši niso nikoli bili ne vem kakšni dobri starši. Večino otroštva sem zato preživela pri Elizinih. Bili sva si kot sestri. Moji starši se sploh niso zanimali kam grem tudi če sem prespala pri Elizi sploh niso opazili. Vedno sem jo imela kot mojo sestro in tudi moji sestri in moj brat so bili večino časa tam. Eliza je bila edinka zato so njeni starši uživali skoraj tako kot ona. Skupaj smo vedno imeli čudovite večere. Velikokrat mojih staršev ni bilo doma za Božič in Novo leto. Po navadi zaradi službe, včasih pa tudi zaradi drugih razlogov. Večino svojih Božičev in drugih praznikov sem tako preživela pri moji DRUGI družini..."

Po licu mi je stekla solza in Zara je to opazila.
"Oprosti... ne bi te smela moriti s tem... jaz..."
Sredi povedi sem jo prekinil...
"Ne. V redu je. Vesel sem da si mi to povedala. Občutek mi daje da mi zaupaš."
"Hm... saj ti."
Ugriznila se je v spodnjo ustnico in me pogledala s prikupnimi očmi. Bile so temno modre barve, zmešane z svetlejšimi odtenki, ki so se prekrasno prelivali. Izgledalo je kot da gledam naravnost v Galaksijo.
"Morala bi se odpraviti notri..."
"JA! Prav imaš... hej! Ali bi mogoče šla kdaj z mano na kosilo, po službi ali kaj takega..."
"Z veseljem."
S temi besedami se je igrivo dotaknila vrat in stopila skoznje. Počasi sem šel za njo, in na mizi je že bila sladica. Na vratih sem se naslonil na podboj in gledal kako hodi proti mizi. V njeni črni obleki je izgledala kot temni angel...