Uvod

37 5 11
                                    

Iz dneva v dan se smilim sama sebi. Grozno se počutim. Najprej mama, sedaj oče. Sledi sestra. Ne vem kaj se dogaja. Želim izvedeti vir skrivnostnih smrti mojih ljubljenih. Imam le še sestro. Mlajšo, ki me razume bolje kot kdor koli na tem svetu.

Od njenega desetega leta skrbim zanjo. Poznala je starše. In to še predobro. Mama je umrla, ko jih je imela sedem, oče pa pri njenih devetih.

Skupaj živiva v majhnem stanovanju zunaj mesta Los Angeles. Sem njena zakonita zastopnica. Dva tedna po mojem osemnajstem rojstnem dnevu je umrl zadnji najin ožji družinski član, oče.

Do zdaj se je vse spremenilo v eno samo iskrico upanja, ki še tli v meni ko čakam na avtobusu. Napotena sem na fakulteto. Študiram umetnost. Vsi na šoli govorijo, da imam smisel za umetnost in da sem tako rekoč 'vrelec idej'.

A te ideje. Večinoma so mračne. Lepo rišem. A mračno. Rišem črne vrtnice, ki jim odpadajo cvetovi črni kot oglje. Slikam mostove, reke, ki se prelivajo v mračno morje.

V življenju ne najdem niti kančka veselja. Iščem upanje, ki bi prineslo veselje in radost do mojega srca in življenja. A, nikoli ne najdem te iskrice sreče, ki je vrela v meni, ko sta živela oče in mama.

»Dash! Kje si ti? Tako dolgo te že iščem! Skoraj se bo začel pouk!« za sabo zaslišim znan glas moje prijateljice Zoe.

»Oprosti. Avtobus je zamujal,« ji odvrnem z ledenim izrazom na obrazu, ki ga vedno nosim sabo.
»Spet tema? No pohiti, zamudili bova!«

Vodno prekletstvoDonde viven las historias. Descúbrelo ahora