Prijatelji za večno (slovensko)

1. poglavje

Joe je čakal nestrpno pred vrati. Pogledal je na uro in glasno zavzihnil. Čakal ga je že štirideset minut, njega pa od nikoder.
"Mick! Paul in Topper naju čakata pred kinom! Film te na žalost ne bo čakal!" "Počakaj še malo, Joe" mu odgovori glas za vrati. Vendar Joe je imel vsega dovolj. Z vso močjo je brcnil v vrata, da so se kar podrla. "Moja vrata!" je zavpil Mick, ki si je ravno hotel začeti česati lase. "Pridi!" mu ukaže Joe, ga zgrabi za zapestje in odvleče ven iz stanovanja. "Kaj pa moji lasje…" z žalostnim tonom reče Mick. "Zdaj to ni pomembno." mu odvrne v manj jeznem tonu, da ga ne bi še bolj razburil.
Vedel je kakšna občutljiva duša je lahko Mick včasih in prav tako on. Še posebej od Davidove smrti je postal bolj zaprt vase, ko je prišlo do te teme, saj ni hotel, da bi ljudje videli njegovo ranljivo plat.
Ko sta prišla na avtobusno postajo je Joe opazil, da je Mick nekam nenavadno tiho. "Vse v redu, Jonesy?" Mick je še vedno gledal v tla, brez odgovora. "Ne skrbi. Lahko mi poveš vse." Objame ga z roko čez rame, da ve, da mu stoji ob strani. "Malo me skrbi za Topperja. Po zadnjem nastopu se je kar zaprl v sobo in ga ni bilo ven do naslednjega jutra. Včasih je malce divji in lahko, da bo nekega dne vse to šlo predaleč. Ne razumi me narobe. Ja, tudi jaz jemljem kokain, ampak ne tako kot on." Še vedno je strmel v tla. "Glej, po filmu se bom poskusil pogovoriti z njim. Ne skrbi." Joe ga rahlo potraplja po rami. Mick je vedel, da mu bo Joe vedno stal ob strani, pa naj bo karkoli. Ne samo Joe, ampak tudi Paul in Topper. Vedel je, da bo vse v redu in jim lahko zaupa. Nasloni svojo glavo na njegovo ramo. "Hvala." Joe ne reče ničesar in ga še enkrat objame čez rame.
Mine približno deset minut. Nenadoma Mick opazi, da je Joe zaspal in ga rahlo dregne v ramo. "Joe. Hej, Joe. Nočeš vendar zaspati ob filmu." mu reče Mick in se mu rahlo nasmehne. "Oh… oprosti…" mu zmedeno odgovori Joe. "Zadnji teden je bil rahlo naporen za vse nas, veš to. Veš pa tudi to, da nisem tak oboževalec drog kot vi ostali." "Razumem te, Joe. Pred filmom bomo torej naročili največjo Koka Kolo na svetu posebej zate." Mick plane v smeh. Joe ga nežno  udari v roko in si začne zvijati zvitek trave. Za tem zvije še enega ter ga poda Micku. "Hvala, kolega."
Po pokajeni cigareti Joe pogleda na uro. Od zgroženosti na široko odpre usta. "Paul in Topper naju bosta ubila! Film se začne čez dvajset minut!" "Kdaj pride avtobus?" Ravno v tistem trenutku pripelje avtobus, ki sta ga čakala. "Uspelo nama bo" reče Mick in se mu rahlo nasmehne. Vstaneta in vstopita na avtobus. Avtobus je bil bolj prazen kot po navadi, kar se je Micku zdelo rahlo čudno. "Se ti ne zdi čudno, da je toliko malo ljudi?" ga vpraša Mick. "Zakaj pa to?" "Včasih ti avtobusi ob ponedeljkih pridejo veliko bolj polni..."
Nenadoma Mick opazi znano dekle na koncu avtobusa, ki gleda skozi okno. Viv. Viv Albertine. Micku se nenadoma začnejo odvijati tako dobri kot slabi spomini, ki jih je preživel z njo. Od njene nosečnosti do trenutka, ko se je z vlakom odpeljal do nje, a ga ni spustila notri in ga tako navdihnila, da je napisal Train in vain (vlak zaman). Globoko v sebi je vedel, da bi bilo bolje, da ne govori z njo.
Zgleda, da je Joe ni opazil, saj je sedel na sedež ob oknu in poklical Micka, ko je ta gledal v prazno. "Mick! Nehaj sanjariti in se vsedi! Še slabo ti bo, če boš takole stal." Mick se je streznil in se usedel.
Čez petnajst minut vožnje sta končno prišla pred kino. Paul in Topper sta ju čakala in se je videlo, da nista ravno vesela. Paul je imel svoj klasičen ubil-te-bom izraz na obrazu. "Mulca, kje pa hodita?" "Ne glej mene, Paul. Glej to Elizabeth Taylor zraven mene" in pokaže na Micka. Mick rahlo dvigne roke v znak predaje. "Dobro, dobro. Priznam. Jaz sem tisti, zaradi česar sva tako zamudila." "Dobro, da sem ga čakal že tako zgodaj, ker sem točno vedel kaj bo." pripomni Joe. Mick se ne zmeni za njegove besede. "Ali gremo potem notri ali ne?" reče Paul.
Medtem ko hodijo notri Joe opazi, da Topper zgleda nekam bled. Nasloni roko na njegovo  ramo. "Potem, ko bo konec filma, bi se rad pogovoril s tabo." Topper ga pogleda s svojimi utrujenimi očmi in Joe vidi, da je treba nekaj narediti, da je imel Mick prav. "Dobro." Mu odgovori Topper in vstopijo v kino.