»Jana!« sem spet zaslišala kričanje oz. svojo budilko.
»Jana!« spet in spet.
»Kaj je?« sem se zadrla po celem stanovanju, da so me sosedi spet slišali, če prav živijo 50 metro vstran od nas.
»Kaj sem ti jaz, da bi lahko kričala name?« je spet začel.
»Očim.« sem samo rekla in hitro odklenila vrata, da ne bi bil spet tečen z tem, a prepozno, že je poizkusil, če so odklenjena. Prav sem tekla ven iz postelje, do vrat a pač.
»Zakaj so vrata spet zaklenjena?«
»Ker še nisem oblečena.« sem samo rekla in se začela kar se da hitro oblačit. Seveda se nisem cela oblekla in polovico oblačil vrgla v torbo in barvico za ustnice.
»Zakaj še nisi oblečena?« me je vprašal, kot če ne bi bilo očitno. Saj se nihče ne more obleči v petih sekundah. A očitno se on lahko. Zares mu nisem hotela odgovoriti, čeprav sem vedela, da se bo spet razjezil.
»Še dve sekundi imaš čas, drugače greš peš.«
Seveda, da bom šla peš kot vedno odkar lahko hodim. Ne vem, zakaj je to vedno ponovil, ko pa nikoli ni peljal.
»Koliko je ura?« sem ga vprašala a ker je vstal z levo nogo spet sem vedela, da je možnost, da slišim, koliko je ura 20%
»Kaj sem ti pa jaz? Mogoče urar ali tvoj asistent?« se je samo zadrl in zelo zaloputnil z vrati. Ko sem prišla do stopnic sem že slišala koko je z avtom zdirjal v službo, samo da ne bi videl mojega obraza danes.
Še malo pa bom osemnajst, kar pomeni, da me bo vrgel na ulico, brez vsakega drobiža. Vsaj tako je naredil vsem mojim bratom. Mami pa natvezil, da so samo izginili.
Ne vem zakaj a mu je sploh verjela in ga še ni odgnala iz hiše. Raje je ona izginila za cele tedne, da je očim bil še bolj tečen. Poleg tega pa sem takrat mogla vse sama delati in nisem imela dovoljenja, da bi me kdo lahko obiskal. Saj ne mislite, da sva se z mamo razumeli, ker se tudi nisva razumeli. Ko je kaj hotela od mene mi je samo na listek napisala in nič rekla a če tistega nisem naredila v eni uri me pa je kar odpeljala k očimu v službo, da sem tam pomagala fantom prenašati očima, saj takrat se je spravljal le name in ne na njih kot večino časa.
Kdo normalen pa je namesto delanja domačih nalog, moral iti k očimu v službo popravljat avtomobile. Saj tam pa tudi ni bilo vedno tako slabo. Njegovi delavci so mi vedno pomagali koliko so pač lahko in da jih ni očim zalotil, da mi pomagajo. Pa tam sem imela tudi fanta. Bilo mu je ime Matej, oboževala sem ga in vedno sva si pomagala ven. Jaz sem pospravljala po avtih, on pa jih je popravljal. Nisva se vedno najbolj razumela, a bolj mi je bil blizu kot kdo koli po tem ko so bratje odšli. 6nas je vse skupaj bilo a kot je kazalo noben od nas ne bo ostal doma. Po resnici povedano me je vsak izmed družinskih članov obtoževalk za nekaj. Najstarejša polbrata dvojčka, da je mama zapustila njunega očeta, ostali pa da je naš oče zapustil mamo. Očim, da se mama nikoli ni mogla zaljubiti v njega, ker je mama preveč ljubila mojega očeta in mami, da jo je moj oče zapustil, ker sem se jaz rodila. V šoli nisem imela kaj preveč prijateljev, večinoma jih je vse Matej prestrašil in jih je bilo potem preveč strah, da bi se še družili z mano, punce pa so mi ga preveč zavidale, da bi se družile z mano razen nekaterih izjem kot recimo Maja, Urška in Tia. In že sem bila v šoli, kjer me je pred vrati 1.ure čakal Matej. Na hitro sem ga poljubila in že je v razred šla profesorica. Samo pogledala me je med vrati in rekla: »To bo opomin gospodična Felix.«
»Za kaj profesorica Zadržljaj?«
»Neprimerno vedenje.«
»Saj je pa moj fant.« sem ji rekla in sledila v razred.
