Ko sem prišla domov, sem se žalostno usedla na posteljo. Spomnila sem se prizora. Solze so se mi ulile in začela sem kričati. Še 1 mesec ni minil, pa je že takole. Mislila sem, da je Anej pošten. Zanima me, čim sem si to zaslužila. Se mu nisem dosti posvetila? Mu nisem kaj pomagala? Res nevem.
Malo me je mučilo, ker mi je hotel razložiti, ampak dejanja povejo vse. Še 2 dni nazaj mi je govoril, kaj vse mu pomenim.
Na tleh sem zagledala košček razbitega stekla od ogledala, ki mi je včeraj padel iz rok in se razbil. Prijela sem ga in z vso jezo zarezala v roko. Kri se je ulila. Gledala sem kako mi kaplja. Že dolgo nisem naredila tega-morala sem. Malo mi je odleglo, a kmalu sem se spomnila, kaj mi je naredil. Šeenkrat sem vzela steklo in zarezala. Kar naenkrat pa se mi je zvrtelo v glavi. Padla sem na tla.
Kmalu sem zaslišala tuljenje sirene. Odprla sem oči. Zagledala sem mamin objokan obraz in Aneja, ki me je držal za roko. Vsa zaskrbljena je vprašala zdravnika : "Zdi se mi da izgublja zavest. Bomo kmalu tam?!" In spet sem zaspala.
Ops! Esta imagem não segue nossas diretrizes de conteúdo. Para continuar a publicação, tente removê-la ou carregar outra.
Zbudila sem se v bolnišnici. In koga sem zagledala prvega? Aneja. Prišel je do mene in rekel : "Nika, nikoli več mi ne naredi tega... Ni bilo tako kot je zgledalo." Jaz pa sem komaj odvrnila : "Zakaj Anej, zakaj si mi to naredil?!😭Kaj sem ti naredila? Sem si res to zaslužila?"
Zastal mi je dih. Kar nisem mogla dihati. Hotela sem zajeti zrak, a ni šlo. Anej je to videl in hitro poklical zdravnika. Rekel je : "Prosim, da zapustite sobo. Izgubila je zelo veliko krvi. Sestraa!" Videla sem Aneja, kako so ga odvlekli ven.
Veliko se je dogajalo, zdaj pa to. Bolnica, zdravniki. ZAKAJ SEM TO NAREDILA?! Pa tako lepo življenje sem imela do zdaj...__________________________________________________________________________ **VEČ V NASLEDNJEM DELU❤👐**
