Blood Thirsty (Varuhi)

VSILJIVKA

Sedela sem na svoji strani postelje in si poskušala sestaviti celotno sliko. Eamon je še vedno tičal v kopalnici, zato sem se odločila da ga ne čakam več in grem ven na zrak, da si malo uredim zmedene misli.
Prejšnji večer sva po tem, ko sva se umila in najedla, čisto preveč tople krvi,  oba v trenutku zašla v globok spanec. Zato se nisva imela časa pogovoriti. Vendar danes, mi mora dati vsaj nekaj odgovorov. Ne glede na vse, je zame je še vedno popoln tujec. Ne morem mu kar na slepo zaupati.
Nataknila sem si črne allstarke, si nadela usnjeno jakno in odšla ven. Zunaj je že sijalo sonce. Kako dolgo pa sva dejansko spala!? Občutek za čas je že davno odšel po gobe. Vse od kar sem z njim.
Odločila sem se da obkrožim motel in si ogledam okolico. Bilo je lepo. Motel so obdajale plezavke, na katerih so se lesketale drobne rosne kapljice, tam do koder so segli sončni žarki. Za motelom sem odkrila majhen ribnik in ob njem klop. Vsedla sem se nanjo in opazovala naravo. Nam, vampirjem, je bilo to vse tako intenzivno. Lahko sem slišala kako so v vodi plavale ribe, kako so drobne rosne kapljice kanile na tla od časa do časa. Zdelo se je kot da sem del mati narave in z njo rastem, se spreminjam in razvijam. Slišala sem kako mravlje v koloni topotajo in si pridno nosijo zalogo. Čudovito. Skoraj nemogoče opisati.
Ko tako uživam in se predajam naravi, v daljavi zaslišim glas. Vso koncentracijo usmerim v ta glas. Ni samo en, zdaj slisim še drugega. Eden nežen in ženski, drugi pa globok in grob moški glas. Počasi se mi približujeta, jaz pa napeto poslušam, da bi razločila besede. Končno nekaj slišim... -po navadi se ne vtikam v tuje zadeve in ne prisluškujem, vendar zdaj je drugače, moram biti previdna in pozorna na vse okoli sebe.-
>kdaj se dobiš z njim?< reče moški glas.
>zdaj. Takoj zdaj samo pusti me že na miru.< odgovori ženski.
V njenem glasu začutim neprijetno napetost. Zelo je živčna.
>pustil te bom na miru, takoj ko mi prineseš to za kar sem ti plačal!< zarenči moški glas vanjo.
Zaslišim kako ženska lovi sapo in nekaj zabobni. Duši jo.
>ppp-usti me!< zaslišim ženski glas in takoj, ko ta spregovori zaslišim topi pok.
>prekleta čarovnica! Ubil te bom!< se zadere moški.
In že slišim hiter utrip in zadihano sapo, ko nekdo teče proti meni.
Hitro vstanem in se skrijem za živo mejo, ki obdaja ribnik ter prisluhnem. Ne vem kdo je. Na drugi strani žive meje zaslišim kako nekdo pade na kolena in bruhne v jok. Ta jok pripada ženski, zato počasi vstanem in se ji začnem približevati.
Ženska, ki tiči na kolenih in si zakriva obraz v dlaneh nosi maksi črno obleko na naramnice, desno roko ima prekrito s tatuji zvezd, planetov, osončja, lune, kristalov in drugih  magičnih predmetov. Njena zapestja na obeh rokah prekrivajo zapestnice z lesketajočimi kristalčki. Njeni valujoči lasje ji padajo naprej in se lepijo povsod kjer so jih zajele solze.
>si vredu? Ti lahko kako pomagam?< ji počasi z nežnim glasom rečem.
Ona pa se samo zdrzne, saj me očitno ni začutila v svoji bližini in me samo prestrašeno pogleda z njenimi ogromnimi solznimi očmi, rjavkaste barve. Počasi je vstala in si poravnala obleko. Hitro si je z roko odstranila sledi solz in me spet pogledala. Zdelo se mi je, da njene ogromne oči kar vidijo skozi mojo dušo. Zdaj sem jo videla v vsej svoji veličini. Njene polne in lepo oblikovane ustnice so bile temne. Čelo ji je prekrivala verižica z modrim kristalom na sredini. Pod njenimi očmi se niso svetile le solze temveč tudi bleščice zaradi katerih je bila videti vilinska. Njeni umazano svetli rjavi lasje s sivimi prameni, pa so ji padali in se valovili vse do njenih prsi. Bila je magična.
Edina stvar, ki pa me je pri njej zelo zmotila, je bila rdečica okoli vratu.
>pusti me. Vredu sem, hvala.< je na hitro odvrnila in odvihrala mimo mene.
Jaz pa sem jo samo opazovala, kako je izginila za motelom.
Stresla sem z glavo in si mislila, ko bi vsaj vedela..ni sama, lahko bi ji pomagala.
Malce sem še tavala naokoli in si pripravljala vprašanja za Eamona, nato pa sem se končno napotila nazaj proti najini sobi. Pred najino sobo pa sem zagledala dva, ki se objemata. Bila je ta ženska od prej in...
>Eamon!?< rečem zdaj na glas. Ne vem kaj me je naenkrat prevzelo, da me je motilo to,  da on objema njo.
Eamon se strga iz objema, ji nekaj šepne na uho in se mi približa. Njegov obraz se pomrači, zdaj ko se mi približuje. Super! Kaj sem spet naredila.
>kje si bila?< reče tako kot da se komaj zadržuje da mi eno ne primaže okoli ušesa.
>samo na zrak sem šla. Še sem tu in popolnoma vredu sem. Kdo je ona?< hitro spremenim temo in z glavo namignem proti njej.
>moja prijateljica je. Ne spreminjaj teme. Nikoli več mi tega ne naredi!<
>pa zakaj te tako skrbi zame?<
>bila si mi dodeljena. In moja naloga je da poskrbim zate. Te varujem. Kar pa je nemogoče, ko pa me sploh ne ubogaš< reče in jezno zmaje z glavo.
>ahh< dahne. Se obrne in vrne k njej. Ker zavlačujem se spet obrne proti meni in me svareče pogleda. Češ da če ne pridem takoj, bodo hude posledice.
Grdo ga pogledam in se jima pridružim. Nje sploh ne pogledam, ko mi jo predstavi.
>Anna, to je Rossalia.<
Spomnim se, kaj sem slišala prej in ji čisto nič ne zaupam. Kaj bi rada od njega.
Hitro jo odzdravim, ko vidim da je v rahli zadregi in oddidem v sobo. Za sabo pa zaloputnem vrata.
Ko sem prišla v sobo sem hitro odkorakala do telefona, da bi preverila če sem dobila kaj novega od Emily. Ohh čakaj, Emily. Emily ni. Odpeljali so jo. Kako sem lahko to pozabila. Potrto padem na posteljo in se zvijem v položaj fetusa. Zdaj je šele prišlo vse za mano. Kdo jo ima, kaj ji počnejo.. .je vredu..?...je še sploh z nami.? Samo najslabše mi je rojilo po glavi. Vem kako krut je ta naš svet. Kmalu začutim solzo, ki mi polzi po licu in za njo jih pride še več. Že se utapljam v lastnih solzah, ko zaslišim da nekdo odpira vrata. Bil je Eamon. Za trenutek ga pogledam nato pa skočim iz postelje ter se zaklenem v kopalnico.
>Anna! Si vredu? Odpri mi. Takoj!< od zaskrbljenosti do ukazovalnosti. Trka na vrata kopalnice.
Ne odgovorim mu. Vsedem se na tla kopalnice in si zakopljem glavo med prsi in kolena. Kako ironično. Točno v takšnem stanju je bila prej Rossalia.
Nikoli se nisem še tako zlomila. Ne takrat, ko me je oče pretepal in ne takrat, ko sva ju zapustili. Emily, ona je moja smrt. Brez nje ne znam. Ne zmorem. Je moja skala na katero se lahko zanesem. Vedno.

Odprem oči, ko me nekdo sunkovito trese. Spogledam se z čudovitimi zelenimi očmi. Strese me še en sunek in privede me v resničnost.
>kaj ti je? Si vredu? Anna!! Odgovori mi!!<
>amm< zmedeno zamomljam.
Eamon me neha tresti in se sesede na tla zraven mene ter se zgrabi za glavo.
Pogledam proti vratom in teh ni nikjer. Vdrl je notri to mi je takoj jasno.
>nisem te slišal...nisi mi odgovorila...mislil sem da si si kaj naredila..<
Začudeno ga opazujem. Tako potrt je videti tu na tleh.
>ne..nikoli si nebi ničesar naredila!<
Rahlo si je oddahnil in me pogledal z žalostnimi očmi, ki so za sabo skrivale žalostno zgodbo. Mogoče si je nekdo v pričo njega že vzel življenje. Zdaj žalostno pomislim.
>vredu.< samo odvrne in me zapusti.

Vse to točenje solz me je več kot očitno utrudilo in me zvrnilo v spanec. On pa je mislil, da je kaj narobe.
Vstala sem in se zazrla v ogledalo nad umivalnikom. Nazaj me gleda dekle, sinje modrih oči, temnih dolgih trepalnic, blede polti, gostih svetlih obrvi in polnih ustnic. Nikoli se nisem predolgo opazovala v zrcalu. Nisem bila kot ostale. Pogled name, mi ni bil všeč. Ja, bila sem zelo privlačno dekle, vendar, ko sem se zazrla vase, nisem videla tega, kar bi si želela. Hotela sem videti močno, odločno in samozavestno žensko. Vendar ne, videla sem totalno poraženo dekle.

Obraz sem si umila v ledeni vodi in se odpravila iskat Eamona. V sobi ga ni bilo več. Čudno, saj nisem slišala treskanja vrat. Odšla sem ven. Preverila sem na recepciji, v kavarni v bližini ampak njega ni nikjer. Zdaj me je začelo rahlo skrbeti.
Odločila sem se da pustim sobo odklenjeno, če se slučajno vrne in se napotim proti mojemu "čarobnemu" parku. Vse kar sem si želela ta trenutek je, sproščati na klopi in opazovati naravo. To me tako pomirja.
Ko pa sem prispela tja, je bila klop že zasedena. Na njej je sedel par, ki se je poljubljal. Ko sem se že skoraj obrnila sem obstala in si bolje ogledala par....

😱