Blood Thirsty (Varuhi)

VROČEKRVNI

Odeta v tišino, sva še vedno sedela za mizo v lokalu. Vsak pri sebi sva ugotavljala zven mojih zadnjih besed, "pogubljeni smo". >Eamon..< sem začela počasi. Morava ugotoviti kaj zdaj. Vem, da ga ne moram zapustiti. Zdaj, ko ga gledam kako se s komolci naslanja na mizo in z rokami zakriva svoj prelepi obraz, sem prepričana, da je v njem več dobrega, kot si pa želi priklicati na plano. >vem, da je trenutna situacija neznosna. Vendar so rešitve. Sam si rekel, da sva z Emily vpleteni v to. Prosim, povej mi kje je...< prekinil me je. >Annabel. Emily je na varnem. Kar pa ni nujno, da si razlagava enako. Ne morem ti povedati. Lahko pa te peljem do nje in ti pokažem.< njegove oči, so žalostno strmele vame. Bil je zelo napet. Kaj mi prikriva?. >prav. Zaupam ti dovolj. Pelji me do nje.< sem odgovorila veliko bolj prepričljivo, kot pa sem se počutila ta trenutek. >Ampak prosim te, bodi odprta za vse možnosti. , >zdaj me pa nehaj strašiti in me že pelji do nje!< sem mu nestrpno zabičala. Eamon je samo pokimal nato pa zlil najine pijače med najbližje cvetje, ki je krasilo lokal in pomignil natakarju naj nama dostavi račun.

Zdaj sva res dotočila gorivo in se odpravila na pot. V želodcu me je zvijalo. Imela sem slab občutek v zvezi z Emily. Zdaj sem se ob njem vidno bolj sprostila, zato sem se napravila, v najbolj udoben položaj, kot sem se lahko v avtu in trdno zaspala.

Počasi se začnem prebujati, ko na radiu zaslišim glasbo, ki mi ugaja. Predvajali so legendarnega Bon Jovija z glasbo Wanted dead or alive. Njegov glas me je vedno zazibal nazaj v moje otroštvo. Jaz, Emily in najin takratni najboljši prijatelj Nathan, smo v naši skrivni drevesni hiški, poslušali same rock bende na ukradenem kasetofonu. Naša drevesna hiška pa ni bila skrivna samo za to, ker bi bila samo naša, vendar je imelo to večji pomen. Nathan je bil eden od njih. Bil je vročekrvni. Volkodlak. Če bi kdo izvedel, da se družimo, se to ne bi dobro končalo. Pravzaprav, so nas zasačili Nathanovi starši. Ti so ukrepali po svoje.....

>Tukaj sva.< nenadoma zaslišim Eamonov glas, ki mi prekine tok misli. >kaj..,kje?<

Eamon mi ne rabi odgovoriti, saj kar kmalu ugotovim, da mi je okolica zelo znana in da še kar predobro vem, kje se nahajava. Doma sem. Moj rojstni kraj je naravnost pred mano. Moram priznati, da sem bila prepričana, da se ne bom nikoli več vrnila nazaj domov. >Emily je ves čas tukaj?< Je bilo ves ta čas res tako preprosto? >Ja, tukaj je.< mi odgovori Eamon z nemirom v glasu. >Eamon kaj!? Samo povej kaj mi spet prekrivaš.< pa zakaj za vraga je tako nemiren in v stresu. Ne pogleda me in mi niti ne odgovori samo pelje me dalje in kar kmalu se ustaviva na znanem dovozu. Pred mano je stala štirisobna pritlična hiška. Vrata in okna so bila iz lesa in obarvana sivo, medtem pa so stene prekrivali temni odtenki modre. Na okenskih policah so visele uvenele cvetlice, pred pragom pa je ležalo veliko pošte, ki jo je veter že odnašal naokoli. Okoli hiše je bila postavljena gorčično rumena ograja že zdaj v zelo slabem stanju. Kako je izgledalo tukaj nekoč vem, samo zato, ker sva se tukaj v tej hiši rodili Emily in jaz. Zakaj je tako zapuščeno? Sta odšla tudi onadva!? Veliko spominov se je vrnilo na ta kraj in Eamon je to vedel. Seveda, saj on ve vse. Zato me je prijel za roko levo, ki je počivala na mojem levem kolenu in jo rahlo stisnil. >Boš zmogla?< me nežno vpraša. Njegova empatičnost me kar malce zmoti, vendar nimam veliko časa, da bi razmišljala še o tem. >bom.< sem mu trdno prepričana vase odvrnila.

Iztopila sva iz avtomobila in se napotila do vhodnih vrat. Ta pa so bila rahlo odprta. Eamon je počasi stopil predme, kot da bo nekaj skočilo izza vrat in me napadlo. >počakaj tukaj.< je odvrnil. Ko pa se je spomnil s kom govori, se je obrnil k meni in me ostro zbodel s pogledom. >resno mislim! Počakaj me tukaj.< mi je zabičal, nato pa je kot bi mignil izginil v hišo.

Že nekaj časa, sem ga nestrpno čakala, ko enostavno nisem več prenesla prepovedi vstopa. Vtopila sem še sama. Ko sem vstopila, nisem zagledala nič znanega. Čisto vse mi je bilo tuje. Vse je bilo umazano, razmetano, kot na kakšnem kraju zločina. Napela sem se in izostrila vonj, če bi zavohala kri. Vonj po krvi se mi tokrat ni zlil v nosnice, zato sem bila prepričana, da ni prišlo do nasilja. Še vedno pa mi ni bilo jasno komu pripadajo vse te reči. To kar sem videla mi ni bilo nič znano in bilo je zelo čudno, zato sem se obrnila in skoraj kriknila, ko sem pred sabo zagledala Eamona, ki pa me je hitro povlekel k sebi in mi roko prislonil na usta, da je zadušil krik. Z ustnicami se je približal mojemu desnemu ušesu in mi nekaj šepnil vanj. >..greva od tod. Tiho, kolikor lahko. To je past.< Utrip se mi je pospešil in vse kar sem lahko naredila je bilo, da sem mu prikimala in sledila nazaj ven.

Že sva tekla proti avtu, ko sem se ustavila. >Počakaj.< sem mu rekla vsa zadihana, ne od napora, vendar strahu. Eamon se je takoj ustavil in me pogledal. >Kaj? Si vredu?<

>kje za vraga je Emily!? Rekel si, da veš kje je. Kaj delava tukaj, Eamon?< sem ga vsa obupana navalila z vprašanji. >tukaj nekje bi morala biti. Vem kako je to videti, vendar moraš mi zaupati. Čakaj,...ne vem zakaj te tega nisem že prej vprašal...ampak..< , >nehaj zavlačevati in me že vprašaj!< pa kaj mu je. >Poznaš Nathana?< , >kaj..kdo..kaj je z njim?< sem zmedeno odvrnila. >Emily je pri njemu. To je podatek, ki ga imam. Naslov, pa naju je vodil sem. Vendar sem prepričan, da je notri ni bilo, ali katere druge žive duše.<, >po kratkem premisleku se zavem kam morava. >Pridi!< mu zakličem in že tečem za hišo proti gozdu. Začela sem teči po gozdni poti, ki jo je skoraj po celem zakrival mah. Vendar sem vedela, da je to prava pot, saj sem po njej tekla že neštetokrat kot otrok. Tako hitro sva tekla, da skoraj nisem ločila dreves med seboj, saj so se vsa zlila v eno. Končno prispem do razcepa in Eamon je bil takoj za menoj. >kam zdaj?< , >samo sledi mi in boš videl< , >ne, povej mi, jaz bom vodil dalje.< Ni bilo časa, da bi se prerekala, zato sem mu ugodila in ga poslala po pravi poti naprej. Vedela sem, da naju na koncu te poti čaka ljubek travnik, ki ga obdaja gozd iz vseh strani, na njem pa raste nešteto čudovitega cvetja.

Prišla sva na cilj. Okamenela sem. To, kar sem zagledala, me je skoraj pokopalo. Eamon me je hitro prijel za nadlakt in se postavil s prsi naprej, tako da me je gledal v obraz, njim pa kazal hrbet. Hotela sem steèi tja, jo reiti, vendar mi ni pustil.