To noč si spet zaživel v mojih sanjah.
Skupaj sva gledala ogromne snežinke na steklu avtobusnega okna.
A moja čustva so se v tem času spremenila.
V sanjah sva bila prijatelja in to je bilo olajšanje za mojo dušo.
Le prijatelja, nič več nikoli več.
Le prijatelja? Ali ni to največ, za kar si lahko želiš, da bi kdojkoli bila?
In končno si prvič spregovoril. Še nikoli nisva pravzaprav govorila.
Končno si stopil led.
Je to morda vizija za najin nov začetek?¿
Ne bi se mogla zbuditi v lepše in hkrati bolj elegično jutro odkar si se odločil, da za naju ni skupne prihodnosti.
